Objave

Prikaz objav, dodanih na avgust, 2011

Srečko, drevesa in jaz

Slika
Stojim pred stojalom in penzlam. Ne maram klasične palete, pravzaprav niti ne vem zakaj. Najraje uporabljam pokrov pločevinaste škatle, v kateri so bili nekoč belgijski čokoladni bomboni. Pride mimo M, ki ga po navadi silno zanima kaj počnem. To cenim … zelo … tudi njegove (grobe - kakor kdaj) kritike. Načeloma se iz tega več naučim kot iz kakšne neutemeljene pohvale. Kritike (ali utemeljene pohvale) dajo mislit.

»Kaj naj bi to predstavljalo?« Stoji mi za hrbtom.
»Abstrakcijo,« rečem. Naloga za šolo: abstrakcija, B1 format, te in te barve … Vem, da ni zadovoljen, ker ve, da nič ne nastane brez ozadja. »Preberi pesem,« rečem. Na mizici je navzdol obrnjena odprta siva knjižica z brinjevko na platnicah.
Naše oči je zalila lava goreča. In sivi prah cementnih stolpov spekel nas v ustnice.

Kot drevje goreče smo se nagnili v nov dan.
»Mhm, saj bo, ja.«
P.S.: Zdaj mi je kapnilo: spet se istovetim z drevesi! Čudna so pota podzavesti … morda bi to veljalo pobliže proučiti, prevečkrat se ponavlja.

Psihadelia

Slika
… ali nikoli ne reci nikoli.

Ko sem leta ne spomnim se več katerega, diplomirala na Fakulteti za upravo, sem si rekla, da se več ne grem formalnega izobraževanja. Ni mi tega treba. Še posebej boli izkušnja, ko poln znanja prideš delat in to ravno tja, za kar si se izobraževal pa ti rečejo, da kar pozabi, kar si se učil na faxu. Tu, da je vse drugače. Res je bilo drugače … žalostno za zjokat. No, medtem je mala Ana zrasla in na stara leta vpisala dušo na fax. Duša uživa v domačih nalogah in seminarskih, da o platnih in barvah niti ne govorim. (Ni počitnic, zato lahko že uživam.) Všeč mi je individualni pristop profesorjev in vzpodbujanje kreativnosti. Sicer dobiš navodila, velja pa, da lahko počneš čisto vse, kar ni izrecno prepovedano. Prepoved je samo ena: ne smem slikati po fotkah. Bodite drzni in samosvoji, pravijo. He, he … končno se mi lahko odpne in bo nekdo še vesel.
Op art, 70 × 100 cm, akril na platnu
Rada bi skombinirala slikarstvo s kaligrafijo, česar sicer v tej prvi domači n…

Danes pa nič …

… vizualnega, slikovnega, gledljivega in tako dalje. Danes se samo bere. Bila sem na dopustu, tistemu tapravemu, vse štiri od sebe pa to … Že dolgo nisem ležala na plaži in se sončila. Tega se mi po navadi ne ljubi početi, kar je bilo do sedaj dokazljivo s skrbno negovano plemiško belo poltjo, ki je kar sama vabila zaskrbljene poglede in vprašanja tipa: »Si v redu? Te boli glava?« Brez veze, kot da bi bila znana samo po glavobolih.
Lido di Jesolo, sonce, morje, mivka, modri ležalniki z modro belimi senčniki, modra zastava zadnjih ne spomnim se več koliko zaporednih let. Barva morja ni bila modra, prej zelenkasto srebrnkasta. Temperatura ni dosegla 30 stopinj. Kot bi rekla moja cimra: na soncu te lepo pregreje, ne da bi bilo za crknit vroče. Voda je bila lepo ravno pravšnja, plažna literatura zanimiva, idej na pretek (na vsakem koraku so skakale vame), roke pa so ležala na ležalniku (saj kaj drugega pa lahko počnejo na ležalniku, če ne ležijo).
Lani ob približno tem času sem bila na Bled…