Upogib časa, Leonora Flis


Kratke zgodbe iz Upogiba časa so me prestavile v New York, mesto v katerem nikoli nisem bila, čeprav mi je več ljudi, neodvisno drug od drugega položilo na srce, da naj le grem. Spominjam se razglednice izpred več kot desetih let, na kateri je bila fotografija Empire State Buildinga iz ptičje perspektive. Na drugi strani ni bilo napisanega nič posebnega, samo: "To moraš doživeti!" Nisem še.  Poudarjam "še". 

Če se vrnem k Leinim zgodbam ... v njih sem zaznala občutek, kot da bi že bila tam, v New Yorku. Nekaj nostalgičnega je v njih, verjetno v slanem zraku, gorečem nebu, v  ljudeh z vseh koncev sveta, v vonju hrane z vseh koncev sveta. Kot da bi bila zraven, ko je v majhno stanovanje prišla večnamenska črna miza, nadvse pripravna za pisanje, branje ali za sekljanje mlade čebule. In vse to skozi kopreno oranžnega zraka zahajajočega sonca, z vonjem po cimetu in čokoladnih mafinih. Potem so tu pogovori ob kosilu pa predavanja na univerzi in petki v Museum of Modern Art, zabava na terasi. Spomin na človeka, ki je igral Chopinove Mazurke in Mendelssohnove Pesmi brez besed, ki jih hranim na polici v kabinetu, čeprav nimam več klavirja. Allstarke, veliko prehojenih kilometrov, hoja peš in nenehna želja po odkrivanju novih ulic, parkov, lokalov. Posedanje v stanovanju ali hotelski sobi je videti kot svetoskrunsko zapravljanje časa. Utrip življenja je vendar tam zunaj, na ulicah, v korakih mimoidočih, ki skladno utripajo s tvojimi in paziš nanje.

In čas, prepletanje časa, preteklosti, sedanjosti, spominov, na način, da niti ne opaziš, če nisi pozoren na to. Kot da bi opisovala vse čase naenkrat, vsa dogajanja hkrati, plastenje časa, ne njegove linearnosti. Ravno to je v meni sprožilo odzven spomina ne nek drug stavek ali samo njegov del: "[...] layers of time are superimposed [...]". Čeprav ga nikoli nisem slišala, samo prebrala, zvenijo besede tiho in skoraj slovesno. V Upogibu časa pa mi je kot v odgovor zazvenel tale stavek:  "Takrat ne ve, da bo čez nekaj let na istem mestu ustvarjala nove spomine. Ki zgodnejših ne bodo prekrili. Nove in stare poti bodo prepletle korake, vendar se bo še vedno spominjala stopinje vsakega časa. Četudi negibna, stoječa na mestu. Takrat, na tistem negibnem mestu, vse postane zdaj." 


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

What’s In A Name 2016

Vincent van Gogh, Med žitom in nebom