Kdo se boji Eme Bovary?
Kaj je narobe z ljubezenskim romanom? Pred časom smo se pogovarjali o ljubezenskih romanih in takrat je prijateljica v šali pripomnila, da je to nekaj, s čemer te niti na plaži ne smejo zalotiti. Čeprav se ne bi definirala kot bralko ljubičev, tu in tam kakšnega preberem. Raje imam mešane žanre in tam nimam čisto nič proti ljubezenskemu zapletu, če paše v zgodbo. Prijateljica (druga kot v prejšnjem odstavku) jih je v nekem obdobju prebrala res veliko. Ko sem jo vprašala zakaj, mi je pojasnila, da se takrat mož ni menil zanjo in se je počutila zanemarjano. So bili romani nadomestilo za manko ljubezni v resničnem življenju? Ali beg iz resničnega življenja nekam, kjer vrtijo film v barvah? Drugo vprašanje: ali pišem ljubezenske zgodbe? Seveda jih. Pišem marsikaj. Tudi ljubezenske zgodbe. Ljubezen je del življenja, zakaj ne bi pisala o njej? Kot bralka žanra sem se pred časom razveselila revije Literatura številka 389-39...