Kdo se boji Eme Bovary?
Kaj je narobe z ljubezenskim romanom?
Pred časom smo se pogovarjali o ljubezenskih romanih in takrat je prijateljica v šali pripomnila, da je to nekaj, s čemer te niti na plaži ne smejo zalotiti.
Čeprav se ne bi definirala kot bralko ljubičev, tu in tam kakšnega preberem. Raje imam mešane žanre in tam nimam čisto nič proti ljubezenskemu zapletu, če paše v zgodbo. Prijateljica (druga kot v prejšnjem odstavku) jih je v nekem obdobju prebrala res veliko. Ko sem jo vprašala zakaj, mi je pojasnila, da se takrat mož ni menil zanjo in se je počutila zanemarjano. So bili romani nadomestilo za manko ljubezni v resničnem življenju? Ali beg iz resničnega življenja nekam, kjer vrtijo film v barvah? Drugo vprašanje: ali pišem ljubezenske zgodbe? Seveda jih. Pišem marsikaj. Tudi ljubezenske zgodbe. Ljubezen je del življenja, zakaj ne bi pisala o njej?
Kot bralka žanra sem se pred časom razveselila revije Literatura številka 389-390, ki obravnava žanr. Tam najdemo vse: kriminalko, srhljivko, fantazijo, znanstvo fantastiko, samo ljubezenski roman manjka. Pa ne, da jih primanjkuje, daleč od tega. Zakaj jih potem ni? Ko je Cankarjeva založba začela z zbirko Razmerja, se je del javnosti zgrozil, češ zakaj to rabimo, kdo bo to bral. Za trenutek se mi je utrnilo, da gre ta odziv z roko v roki z mantro, da se ne sme kvarno vplivati na bralce. Ponuditi jim je treba 'resno' literaturo. Bralci imajo očitno svoje ideje, saj se te knjige precej dobro prodajajo, kljub temu, da niso ravno poceni. Poleg tega stric Google pravi, da so ljubezenski romani najbolj prodajan žanr.
Ostanimo za hip v predalčku 'resne' literature. Ema Bovary je brala ljubezenske romane. Od dolgočasnega zakona je pričakovala več, ali vsaj drugače, lepše, razburljivejše. Še vedno se spomnim jutranjega pogleda na zeljne glave s kapljicami rose, ki so spominjale na bisere. Zgodbe, ki jih je požirala, ko nihče ni gledal, so ji napolnile glavo s pričakovanji, ki se ji kasneje v življenju, niso uresničila. Profesorica slovenščine je takrat rekla, da je Ema pokvarjena. Prevarala je moža, ljubimec jo je zavrgel, premoženje je zapravila za blišč in razkošje. Ni se znala ustaviti, dokler se ni na koncu ubila, njen propad pa je imel daljnosežne posledice, saj je vplival tudi na usodo njenega moža in kasneje celo hčere. Glej, kaj se zgodi, ko ženska bere ljubezenske romane!
Na misel mi pridejo ljubezenski romani na časopisnem papirju z dvokolonsko postavitvijo, ki so se za časa Jugoslavije prodajali v trafikah in sem jih kot najstnica kradla mami in naivno mislila, da ni opazila. Zakaj sem mislila, da jih moram krasti? Zakaj mama ne bi smela opaziti? Razlog se najbrž skriva v enem od hramov kulture. Ko sem bila stara kakih dvanajst let, me je knjižničarka večkrat okarala: "To boš brala? Ta šund!" To je večkrat rekla in ni bilo pomembno, ali sem na pult prinesla Pet prijateljev ali Victorio Holt. Za kriminalke, ki sem jih požirala po tekočem traku, nikoli ni rekla nič. Za obvezno šolsko čtivo je samo počasi pokimala. Ta njen stavek me je dolgo časa spremljal. Ta šund. Zadelo je nekam globoko vame in tam ostalo. Za kratek čas, pa vendar.
So ljubiči res šund? Ali je to samo stvar percepcije, odvisno kdo gleda, kaj v življenju išče, potrebuje, prodaja. Res je, da je marsikaj slabo napisano, tako z vidika zgodbe, tem ki jih avtorica obravnava ali ne obravnava, kot čisto tehničnih vprašanj. Ampak to velja za vse žanre, brez razlike. Kaj lahko naredimo, da bo to boljše? Vsak guru kreativnega pisanja govori o beta bralcih, o ljudeh, ki roman v nastajanju preberejo in opozorijo na nedelujoče dele besedila. Pa ne govori samo o njih. Tudi o urednikih, ki niso neki nebodijihtreba in avtorju lahko koristijo. Opozorijo na pomanjkljivosti in jih pomagajo rešiti, da bo roman na koncu boljši. Tu so še lektorji, ki imajo jezik v malem prstu. Marsikdo pozablja na vse te ljudi. Pa ne samo avtorji. Žalostno je, da nekatere založbe, v imenu zmanjševanja stroškov, tudi 'pozabijo'.
Ampak, če se vrnem k ljubezni. S faksa se spomnim Sherry Ortner in njene teorije o tem, da ženske bolj povezujemo z naravo, moške pa s kulturo. Narava je kaotična in divja, medtem ko je kultura urejena, predpostavlja red, na katerem temelji družba. O tem, da je naloga kulture, da udomači naravo, mi najbrž ni treba posebej pisati. In, seveda, kultura je nad naravo, kamor sodijo tudi ženska čustva in ženski užitek. Kolikokrat smo slišali, da ženska nečesa ne more, ker je preveč čustvena. Zakaj družba ne mara čustev? Te je kdo kdaj učil, da ni dobro kazati čustev? Menda zato, da jih ne bi uporabili proti tebi. O spolnosti pa se nekoč itak niso pogovarjali. (Marsikdo se še zdaj ne.) Ženki užitek smo uspeli tabuizirati do te mere, da se babice nisem upala spraševati niti o ljubezni, kaj šele o spolnosti. Edino, kar mi je nekoč rekla, je bilo: "On mora tebe ljubiti bolj kot ti njega." Če se malo poglobiš v to, se da marsikaj izvleči. Tele babice so bile mojstrice, kako govoriti o stvareh, o katerih se ni govorilo.
Kljub vsemu je treba priznati, da je v ljubičih marsikaj lahko narobe. Predvsem v tistih starejšega datuma, ki se vrtijo okoli močnega moškega – rešitelja in dame v stiski, v kakršni koli preobleki že. Ampak to je vsekakor stvar časa, v katerem so bili napisani in kakšna je bila takratna družba. Ni pa vse v času. Nekatere sodobne avtorice še vedno uporabljajo te trope, posebej tiste, ki pišejo dark romance, BDSM ali zgodbe, v katerih so moški liki bogataši, mafijci ali kar koli takega, kar doma niti nočeš imeti. No, ja, sto ljudi, sto čudi, tudi te zgodbe imajo veliko bralcev. Po drugi strani pa je vedno več zgodb in podzvrsti ljubezenskih romanov, kjer avtorice skrbijo za razmerje moči, dajejo glasove tako ženskam kot moškim, čustvom, željam, ki so v središču zgodbe, in da samo ja pomeni ja. Par ni omejen samo na hetero različico, protagonista pa tekom zgodbe razvijeta partnerstvo, ki temelji na enakopravnosti in spoštovanju.
Eden od plusov vsakega romana je, da se bralec z njim ali z likom lahko poistoveti, se vživi v zgodbo in v svet, v katerem se dogaja. V katere svetove se bomo utapljali, se trudili vsaj za čas branja zbežati vanje, je navsezadnje stvar izbire. Branje leposlovja je vedno do neke mere eskapistično. Je to zares vedno in povsod slabo? Nekateri mislijo, da je, še posebej, če besedo razumemo samo slabšalno, kot beg pred resničnostjo in izogibanje težavam vsakdana. Ljudje se skrivajo v svetovih, ki ne obstajajo, istovetijo se z neresničnimi liki in dogodki. Stres v službi, nezainteresiran partner doma in kaos v družbi, zaradi katerega se počutimo še posebej nemočne, med branjem stopijo na stranski tir. Ali vse to najeda skrb za družbo, v kateri živimo? Ali vpliva na aktivnost državljanov? Hja. Ljudje gledajo stvari s perspektive svojih potreb, tega, kar si želijo uveljaviti, najti krivce za strah. Ali, če malo pretiravam: kdo se boji Eme Bovary? Na koncu gre samo za to, da se je treba znati ustaviti. Kot pri drugih stvareh: vino je okej, samo preveč ga ne smemo popiti, da nas ne boli glava, šport je okej, samo ni dobro pretiravati, da se ne poškodujemo.
Tudi pri branju lahko pretiravamo, če ga istovetimo s tekočim trakom, ko požremo vse kar vidimo, brez razmišljanja, samo, da je ta in ta žanr in od njega dobimo to, kar pričakujemo, medtem pa gre življenje mimo. Mislim, da je branje najboljše takrat, ko beremo počasi, premišljeno, ko vemo, zakaj nekaj beremo. Pa ščepec radovednosti ne škodi. Morda ni slabo kdaj pa kdaj prebrati kaj novega, drugačnega, nekaj, kar krši znana pravila žanra in ga zato postavlja v drugo luč, nam da drugačna sporočila, drugo hrano za razmišljanje.
Morda bi morala s tem začeti, ampak kaj za vraga je ljubezenski roman? Poenostavljeno povedano je zgodba o ljubezni med dvema protagonistoma (lahko tudi več), ki se konča na pozitivno noto. Kot vsak drug žanr, ima tudi ljubič pravila, ki jih je pri pisanju treba upoštevati, če ne menda ni ljubič. Ob tem mi pride na misel profesor likovne teorije, ki je na enem od predavanj povedal, da moramo pravila dobro poznati, da jih lahko učinkovito kršimo. Če jih hočemo kršiti, jasno. Ampak kar koli že počnemo, pravila upoštevamo ali ne, imamo 'živela sta srečno' ali ne, ne smemo lagati bralcu. Po mojem je to edino smrtno resno pravilo, ki obstaja. Ne laži bralcu! Če na koncu ubiješ protagonista, če nekoga ugrabijo Marsovci, če je v zgodbi bolj pomembno kdo je umoril tetico iz tretjega nadstropja, kot pa ljubezen, ne reci, da imaš klasično ljubezensko zgodbo, ker je nimaš. Daj gor drugo nalepko, ali vsaj zasej seme dvoma, saj ima bralec pravico vedeti s čim ima opravka.
In? Kaj je narobe z ljubezenskim romanom? Nič. V življenju si vsi želimo ljubezni. Tako ali drugače. Z ljubeznijo bi se dalo marsikaj rešiti. Samo ne recite mi, da so se Beatlesi motili. Ker tega pa res ne bi mogla prenesti.
All You Need Is Love. <3
Foto: João Ferrão, Unsplash