Menton ponoči

    Azurno obalo sem prvič videla v knjigi. Mislim, da je bil eden od romanov Agathe Christie. Hercule Poirot je šel tja in gospod Satterthwaite iz kratkih zgodb o skrivnostnem g. Quinnu, ki žal niso prevedene v slovenščino. Kasneje je bil še kup drugih stvari, od Brigitte Bardot do Žandarja in Saint Tropeza.

    Leta kasneje, ko sva se pri povratku z obiska pri prijateljih v Hagnu odločila, da narediva 'manjši' ovinek, sva pristala v Saint Tropezu. In ko smo že pri žandarjih, tista žandarmerijska postaja res obstaja in napis tudi: Gendarmerie nationale, kot je bilo v seriji, čeprav žandarjev tam ni več. Bila je pomlad in proti Sanremu sva ubrala obalno cesto. Vse je cvetelo, dišalo je po rododendronu, doživela sva eksplozijo barv. Zdelo se mi je čudovito, kot je lahko čudovito, ko si na dopustu, ko lahko vstaneš kadar hočeš in ne misliš na službo. 

    Nekaj let kasneje sva med pavzo na poti do Španije, spoznala Monako. Prva stvar, ki se je spomnim, ko smo prišli iz parkirne hiše, je bil vonj rož. In mogočna fasada Oceanografskega muzeja. Upala sva, da si ga bomo ogledali, a si ga nismo. Ni bil v načrtu. Samo od zunaj smo ga lahko opazovali, enako kot cerkev, v kateri sta se poročila Rainier III. in Grace Kelly in famozni Cassino, kjer bi zlahka srečali Jamesa Bonda, ampak ga nismo, ker smo stali zunaj in, jasno, občudovali fasado.

    Kasneje sva se odločila, da si te kraje ogledava sama in s časom sva nehala potovati z agencijami. Slednje je bila ena boljših življenjskih odločitev. Azurna obala je nenadoma postala resničen kraj, ne samo inštalacija za turiste, kamor te vlačijo vodiči in kraj, kamor hodijo protagonisti knjig, ki sem jih brala kot najstnica, pa še to so bili v glavnem ljudje, ki so imeli dovolj časa in denarja, da so del zime (ali katerega koli letnega časa) preživeli na jugu Francije. Angleški plemiči, obubožane in ovdovele grofice in ruska diaspora po oktobrski revoluciji. In seveda umetniki.

    Če hočeš videti umetnost, pojdi v Nico. V Muzeju moderne in sodobne umetnosti MAMAC sem od blizu videla monokrome Yvesa Kleina, o katerih sem pred tem brala. Pa tudi drugi člani modernistične druščine so bili v Nici: Marc Chagall in Henri Matisse na primer. Nica je takrat dišala po jasminu, videl si ga v vsakem vrtu, kamor si se obrnil. 

    Nekaj let kasneje sva šla v Anitbes. Čeprav nisem posebna ljubiteljica Picassa, je Picassov muzej ob morju pustil dober vtis. Še boljši pa Nomade Jaumeja Plense, skulptura, sestavljena iz črk, ki sedi na koncu pomola in gleda na morje. Z lokalnim avtobusom sva se odpeljala v Biote, kjer je Nacionalni muzej Fernanda Legera, kubista, o katerem sem pisala v eni od seminarskih nalog na faksu.

    Kaj pa letos? Menton. Večkrat sva se peljala skozi in všeč nama je bil. Menton je najbolj znan po oranžnih fasadah starega mestnega jedra in po limonah. Februarja imajo celo festival limon. Mentonska limona je vsepovsod: v izložbah trgovin, v pijačah (La Mentonnaise, limonada iz mentonskih limon z zaščitenim geografskim poreklom, na primer), v marmeladah, medu, na pahljačah in celo v osvežilcu zraka. Še najbolj nama je bila všeč limonina pita, preprosta sladica iz krhkega testa in limonine kreme.

    Kamor koli greva, rada obiščeva tržnico in Menton ni bil izjema. Ne vem zakaj, ampak na Azurni obali peteršilj veliko bolj intenzivno diši, kot doma. Mentonska kulinarika je nekakšen miks francoske - mediteranske in italijanske, kar ne preseneča, saj je meja blizu.  

   

"Mad dogs and Englishmen go out in the mid-day sun."

Noël Coward

    

     Velike načrte sva imela kaj vse bi rada videla. Malo preden sva prispela, je prišel vročinski val, ki je celo Francijo obarval rdeče. Ravno zaradi tega ne potujeva julija in avgusta, zdaj pa se je celo val odločil, da pride prej. Nisva se toliko vozila okoli, kot sva načrtovala. Pri 38 stopinjah ti enostavno ni do tega, pa tudi posebej pametno ni. Na koncu sva bila samo v Predzgodovinskem muzeju.

    Želela sem si obiskati muzej Jeana Cocoteauja, ki stoji ob obali in je od delač podoben vrsti belih nepravilnih zob. V neurju leta 2018 je bil močno poškodovan, škodo so utrpela tudi razstavljena dela. Muzej je od takrat zaprt, kar je od zbirke ostalo pa so prestavili v bližnjo trdnjavo - Bastion. Pravzaprav je bila katastrofa še malo daljnosežnejša: za čas najinega bivanja v Menotnu je bil muzej zaprt. 

    Na koncu sva po mestu pohajkovala šele pozno zvečer, ko je sonce zašlo in se je ozračje vsaj malo ohladilo. V knjigi French Riviera and it's Artists Johna Baxterja sem prebrala, da samo Angleži in psi hodijo ven sredi dneva, midva pa nisva ne eno, ne drugo. Mislim, da bo treba obisk ponoviti, v katerem drugem letnem času. Oktobra, na primer. Potem lahko greva pogledat predzgodovinske stenske slikarije, ostaline rimske ceste Via Iulia Augusta, lahko se odpeljeva v kako manjšo vasico v zaledje in tam v miru popijeva kavo, ali pa prideva celo februarja na festival limon. Malo verjetno, glede na to, da ne marava gneče, čeprav bi bilo po svoje zanimivo.

    Tokrat nama je uspelo obiskati Oceanografski muzej. Ustanovil ga je monaški knez Albert I, leta 1910. Med drugimi ga je vodil Jacques-Yves Cousteau, ki se ga spomnim iz otroštva. Prijaznega strica z rdečo čepico, njegove ladje Calypso in oddaj o podvodnem svetu Sredozemlja. Trenutno je v muzeju občasna razstava - animacija Méditerranée 2050, ki se zazira v prihodnost in odpira vprašanja ekologije sredozemskega morja in kam gremo z odnosom do narave. Sediš v dvorani in si hkrati na podmornici. Poveljnica Anita te pelje v globine, vse je modro, okoli tebe plujejo ribe, medtem ko nad tabo pod stopom lebdijo okostnjaki mrtvih živali. 

    Po obisku, ko sva sedela na terasi najinega začasnega mentonskega stanovanja, sem pisala bratu, da je muzej zakon (z velikimi črkami) in da naj mulce pelje tja, ko ne bo vedel kam bi šli. To je zvenelo tako, kot da bi bil Monte Carlo za vogalom. No, gledano s terase mentonskega stanovanja, skoraj je za vogalom.

"See your disappointments as good fortune."

Jean Cocteau

    Kar koli nisva uspela videti, ni bilo ravno razočaranje. Itak si vedno pustiva kaj za naslednjič, tudi če se ta naslednjič nikoli ne zgodi. Izgovor imava, ali pa tolažbo, da se morda nekoč vendarle vrneva. Če drugega ne zato, ker sva pustila daritev, kot so nekoč kmetje pustili kako jabolko na drevesu, v upanju, da bo naslednja letina dobra.

    Če je tako, lahko samo rečem: Na svidenje, Menton.