Trave niso ljudje

Spet imam v mislih trave. Tokrat brez bojevnikov, ki bi pred stoletji hodili skoznje. Te so Minattijeve, barjanske, melanholične trave. Pav ima: trave niso ljudje, pri njih veš na čem si in pri travah je vse preprosto. Imajo starodavno modrost v sebi, za razliko do ljudi, ki so na vse pozabili. Živijo druga poleg druge in držijo skupaj. Če že pomorijo kaj v svoji okolici, vemo (ali bi morali vedeti), da se bo to zgodilo. To je v njihovi naravi.


Pri ljudeh pa je drugače. Ljudje so … ljudje.

Ob priliki grem spet kdaj ležat v travo. Mravlje in žužki? Mah, saj vem, da so tam.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ocean morje, Alessandro Baricco

Slika
Almayer je počivališče, ki stoji na obali morja. V knjigi piše, da obala ni ne morje, ne kopno in ker ni ne eno, ne drugo, v resnici ne obstaja. Morda isto velja za počivališče, kdo ve. Počivališče upravljajo otroci, ki govorijo z glasom odraslih, kadar se jim tako zazdi, sedijo na okenskih policah in na splošno delujejo čudaški. Gostje so ravno tako nenavadni. Slikar išče kje se morje začne. Znanstvenik skuša ugotoviti kje se morje konča, poleg tega pa piše ljubezenska pisma ženski, ki je še ni spoznal. Dekle je z duhovnikom, ki piše molitve za vsako priložnost, prišlo, da bi jo morje ozdravilo skrivnostne bolezni. Žensko je mož poslal v to odročno počivališče, da bi jo ozdravil prešuštva. Mornar išče maščevanje. V sedmi sobi je moški, ki ga nihče ne vidi in nikoli ne pride iz sobe. Vsak je prišel na ta kraj z nekim namenom, z nekim vprašanjem, ki ga želi razrešiti. S to zgodbo se prepleta zgodba brodolomcev, ki doživljajo težke preizkušnje na splavu, ki ga na videz brezciljno n...
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot ...
Preberite več

All The Light We Cannot See by Anthony Doerr

Slika
I read mixed reviews about this book. People seem to either love or hate it. I loved it. I loved the writing, the short chapters, like impressions taken out of a person's life, flashbacks written in a way I could almost see them. (Sheets of paper tumble down the rows of cots, and in Werner’s chest comes a quickening. He sees Frau Elena kneel beside the coal stove and bank up the fire. Children in their beds. Baby Jutta sleeps in her cradle. His father lights a lamp, steps into an elevator, and disappears. The voice of Volkheimer: What you could be.) I loved the author's unusual choice of words to describe ordinary things like the sound of fire: the sound of dried roses being crushed in a fist ; or the swimming of flies . I know flies don't swim, they fly or swarm, but for me swimming of flies implies slow or dazed movement . I imagined that's how the soldiers must have been feeling: dazed and nightmarish. What I loved the most was the ability of the author t...
Preberite več