Lepopisana

Spomnim se filma, črno bel je bil, v njem je igrala tista svetlolasa igralka s kratko pričesko. Niti pod razno se ne spomim kako jih  je ime. OK, ne spomnim se ga. Spomnim se prizora, samo enega prizora. Jedilnica ali kafeterija, ne vem ... ljudje sedijo za mizami in se pogovarjajo. Kamera se ne fokusira na nikogar posebej, videti je kot pogled nekoga, ki sedi za mizo in opazuje ljudi, ki govorijo drug čez drugega. Nenadoma ni več zvoka, tišina, ljudje odpirajo usta, kamera se vedno bolj približuje svetlolaski, ki govori, a ne vemo o čem. Njena usta se odpirajo in zapirajo, vemo, da so besede, glasovi, ki v kombinaciji, v določenem zaporedju nekaj pomenijo, a ne vemo kaj.  

Cordoba, daljna in sama ... nedosegljiva ... Cordba ali Matijeva krona, akril na platnu, 60 × 80 cm Ko sem jo pod večer od daleč pogledala, sem v razžarjeni gmoti videla krono Matije Gubca. Nikoli ne pomislim nanj. OK, že dolgo nisem pomislila nanj ... ne tako. Če že, je bilo bolj mimo grede, v povezavi z nečim drugim.  Jezdec nikoli ne bo prispel v Cordobo, tako kot Matija nikoli ni dosegel ... hja, očitno (še vedno) nedosegljivega. Jezdeca smrt opazuje s stolpov v Cordobi. Morda je tudi Matijo smrt opazovala s strehe cerkve sv. Marka v Zagrebu. Morda pa ni ... morda pa ... morda pa ... morda pa ...

Kozmološka konstanta je gostota energije v praznem prostoru.