Objave

Ocean morje, Alessandro Baricco

Slika
Almayer je počivališče, ki stoji na obali morja. V knjigi piše, da obala ni ne morje, ne kopno in ker ni ne eno, ne drugo, v resnici ne obstaja. Morda isto velja za počivališče, kdo ve. Počivališče upravljajo otroci, ki govorijo z glasom odraslih, kadar se jim tako zazdi, sedijo na okenskih policah in na splošno delujejo čudaški. Gostje so ravno tako nenavadni. Slikar išče kje se morje začne. Znanstvenik skuša ugotoviti kje se morje konča, poleg tega pa piše ljubezenska pisma ženski, ki je še ni spoznal. Dekle je z duhovnikom, ki piše molitve za vsako priložnost, prišlo, da bi jo morje ozdravilo skrivnostne bolezni. Žensko je mož poslal v to odročno počivališče, da bi jo ozdravil prešuštva. Mornar išče maščevanje. V sedmi sobi je moški, ki ga nihče ne vidi in nikoli ne pride iz sobe. Vsak je prišel na ta kraj z nekim namenom, z nekim vprašanjem, ki ga želi razrešiti. S to zgodbo se prepleta zgodba brodolomcev, ki doživljajo težke preizkušnje na splavu, ki ga na videz brezciljno nosi …

Umor na Orient Ekspresu

Slika
Nimam televizije in ne spomnim se kdaj sem bila zadnjič v kinu. Sem bolj knjižni kot filmski tip. Glede na vse to in na dejstvo, da se na film spoznam kot zajec na boben, se na čutim poklicano, da bi govorila o snemanju in dramaturgiji in tako dalje, zato ta zapis ni ocena filma. Tisti, ki bi rad prebral oceno, predlagam, da jo poišče drugje. Gotovo jih je dovolj.
Prebrala sem vse romane Agathe Christie, večino večkrat. Tudi filme in serije sem gledala. Zgodba Umora na Orient Ekspresu je znana. Skupina tako različni ljudi, da ne bi mogli biti bolj, se znajde na znamenitem Simplonovem Orient Ekspresu, ki pelje iz Istanbula v Calais. Enega od njih, g. Ratchetta, sredi noči umorijo, vendar ima storilec smolo. Na vlak se je v zadnjem trenutku vkrcal Hercule Poirot.
Navajena sem na Poirota kot ga je igral David Suchet. Kennet Branagh ga je predstavil popolnoma drugače. Poirot je nenadoma postal visok moški, ki hodi z dolgimi koraki (predvidevam, da ne nosi za številko premajhnih čevljev, ko…

Vincent van Gogh, Med žitom in nebom

Slika

La Biennale di Venezia - Viva Arte Viva

Slika
This year’s La Biennale di Venezia consists of nine trans-national pavilions or families of artists, according to themes their works of art tackle. There are for example Pavilion of Artists and Books, Pavilion of Time and Infinity and Pavilion of Shamans. I thought artworks dealing with books and writing I would find the most appealing. There were quite a number of them, all of them fascinating, but writing in itself wasn’t the most interesting part. It’s what writing does, the way it connects people, different ages in history and different cultures that got me thinking. What a small thing a person does means to the society at large, and what works of art can do to the community artists live in. The role of art changes with time. From (mostly) depicting the world we live in, through numerous mutations, it evolved into an important “ingredient” of a community.
Art is a space for reflection, individual expression and freedom. Considering this, art generates the pluralism of voices. Hassa…