Črke rasto v prostor
Pred davnimi leti sem brala roman, grozljivko, v kateri je nekdo ... starejši moški, črnec, definitivno good guy ... sedeč na verandi nekomu razlagal kako pred migrenskim napadom vonja pomaranče. Za razliko od njega takrat čutim vonj po zažganem, ne vem zakaj (verjetno tudi on ni vedel zakaj ravno pomaranče), tisti jesenski vonj je to, kot po kurjenju na podeželju. Brala sem Kosovela ... nobene zveze s pomarančami ali migrenskimi napadi ... Njegovo poezijo vedno vidim v oranžnih in rdečih tonih. Dodajam tudi rumeno, tisto lepo, kadmijevo, vendar jo potem vedno ubijem z oranžno ali rdečo. Rada imam lisasta ozadja, kjer barve prehajajo druga v drugo in potem pišem v plasteh, da črke prehajajo druga v drugo, da se besede prepletajo v ljubezenskih objemih in se zbujajo v drugi resničnosti, tisti pravi resničnosti. Kot na primer tu: Črke rasto v prostor, akril na platnu, 60 × 80 cm Iskre švigajo skozi navidezni red kot "prskalice" za novo leto. Kot zažigalna vrvica.