Lepopisana

Spet imam v mislih trave. Tokrat brez bojevnikov, ki bi pred stoletji hodili skoznje. Te so Minattijeve, barjanske, melanholične trave. Pav ima: trave niso ljudje, pri njih veš na čem si in pri travah je vse preprosto. Imajo starodavno modrost v sebi, za razliko do ljudi, ki so na vse pozabili. Živijo druga poleg druge in držijo skupaj. Če že pomorijo kaj v svoji okolici, vemo (ali bi morali vedeti), da se bo to zgodilo. To je v njihovi naravi. Pri ljudeh pa je drugače. Ljudje so … ljudje. Ob priliki grem spet kdaj ležat v travo. Mravlje in žužki? Mah, saj vem, da so tam.

Včasih me ima, da bi dvignila jadra. Zjutraj ne funkcioniram najbolje. Sem nekako napol prisebna, požarni zid še ni na mestu, zato mi misli preletavajo čudne ideje (saj, kdaj pa mi ne, zid gor ali dol). Oni dan sva se z M-jem po Večni poti peljala v službo, ko sem pred križiščem, kjer cesta na desno vodi na Brdo rekla: zavij tja, greva na obvoznico in naprej na morje. Kakšen dan je bil, se ne spominjam, ta podatek je popolnoma nepomemben. Morje je včasih sinonim za beg pred resničnostjo. Jasno je bil M takoj za to, pričela sva se zapletati v fantazije o morju in naprej do Seville. Obema je bilo kristalno jasno, da tistega jutra ne bova šla nikamor, razen čez Rožno dolino v službo. Razum, stari zgagar, ve kaj dela. Ko sem bila majhna so me silno fascinirali mornarji. In to ne kateri koli, ampak tisti v belih uniformah, ki so ne vem več kaj počeli v Fažani, kjer smo svoj čas letovali. Takrat je na obzorju kraljevala Titova ladja Galeb. Spominjam se, da se mi je zdelo kot da je bil