Dvignimo jadra, mornarji

Včasih me ima, da bi dvignila jadra. Zjutraj ne funkcioniram najbolje. Sem nekako napol prisebna, požarni zid še ni na mestu, zato mi misli preletavajo čudne ideje (saj, kdaj pa mi ne, zid gor ali dol). Oni dan sva se z M-jem po Večni poti peljala v službo, ko sem pred križiščem, kjer cesta na desno vodi na Brdo rekla: zavij tja, greva na obvoznico in naprej na morje. Kakšen dan je bil, se ne spominjam, ta podatek je popolnoma nepomemben. Morje je včasih sinonim za beg pred resničnostjo. Jasno je bil M takoj za to, pričela sva se zapletati v fantazije o morju in naprej do Seville. Obema je bilo kristalno jasno, da tistega jutra ne bova šla nikamor, razen čez Rožno dolino v službo. Razum, stari zgagar, ve kaj dela.

Ko sem bila majhna so me silno fascinirali mornarji. In to ne kateri koli, ampak tisti v belih uniformah, ki so ne vem več kaj počeli v Fažani, kjer smo svoj čas letovali. Takrat je na obzorju kraljevala Titova ladja Galeb. Spominjam se, da se mi je zdelo kot da je bila vsak dan drugače obrnjena. Morala sem se precej ukvarjati z njo … neke noči se mi je sanjalo, da se je nevarno približala obali. Ne spomnim se več kaj naj bi se v sanjah dogajalo, le da so bile v modrikasto sivkastih odtenkih. Kasneje sem rada brala zgodbe o morju in mornarjih. Zaradi svoje brezmejnosti in navidezne neskončnosti je zame morje vedno pomenilo širino, prostor za najbolj nore misli … svobodo.

Morje … zadnje čase ga čutim v nosnicah. Saj ne da bi bilo posebno daleč, sploh ne, ura vožnje in sva tam. Gre za to, da mi pol dneva kar ni dovolj, rada bi še, več dni skupaj, v paketu, v kosu, v … Popoldan v Izoli je bil ravno dovolj za okus, ravno tako pred tem dve uri v Strunjanu, kamor sva skočila po službi. Kot abstinent, ki dojame, da so mu skrili steklenico najljubše kislice, sem si bolestno zaželela morja. V želodcu me je stisnilo od neučakanosti. Samo še slabe tri tedne naju loči od pripadajoče letne doze.

Samo še malo …