The Illusion of Freedom - Liberated Letters



Črka sama po sebi nima pomena, razen, če jo z drugimi združimo v besedo, ki jo postavimo v določen kontekst. Črke, razmetane po platnu, pisane v vseh štirih smereh ne povedo ničesar o besedah, iz katerih izhajajo. Slika je nastala ob poslušanju glasbe, pesmi s čustvenimi in družbeno angažiranimi besedili, ki jih je pel Ronnie Drew, nekdanji član skupine The Dubliners. Črke so elementi besed, ki tvorijo besedila pesmi. Po svoje na tak način ustrezajo Marinettijevim osvobojenim besedam, s tem, da so črke osvobojene pomena, ki ga nosijo združene v besede. Namesto hrupa, ki ga je Marinetti dosegel s staccato nizanjem besed, je tu tišina. 

Izločene črke so navidezno osvobojene. Če jim odvzamemo sposobnost tvoriti besede, ki jim dajejo možnost sodelovanja v pomenu, jih v resnici nismo osvobodili. Samo izpraznili in odtujili smo jih od samih sebe. Kot odmev Munchovega krika, z rdečo barvo poudarjene tesnobe, strahu in zaskrbljenosti spričo smeri v katero gremo. Rezultat – naše življenje, odnosi in razmišljanja postajajo vedno bolj abstraktni, zaznamujejo jih praznina, površinskost in odtujenost postmodernega sveta, ko je pred vsem pomemben videz, z vsebino pa se nimamo več časa ukvarjati, četudi so za lepim videzom težka vprašanja.
Kot je pel Ronnie Drew (in slika tudi): »We'll rise again!«
 * 
Like I said before, a letter in itself is devoid of meaning. It has to be combined into a word and put in a certain context. Letters, scattered on canvas, written in all four directions do not tell anything about words, which they come from. I painted this painting while listening to Ronnie Drew, former member of The Dubliners, singing songs packed with emotional and social content. Letters are elements of words, and I remembered the futurists and parole in liberta. While Marinetti liberated words and achieved noise by their staccato pattern, I achieved silence.
 

Solitary words are an illusion of freedom. They are not free, if we rob them of the ability of forming words, of a possibility of being part of a meaning. We only emptied them and alienated them from themselves. It's like and echo of Munch's Scream, fear, frustration and worry painted in red, disquiet about what the world is become. And the result - our life, relationships and thoughts being more and more abstract, emptiness and alienation of a postmodern world, when appearances count and no one cares about difficult themes.
As Ronnie Drew (ant the painting) sings: »We'll rise again!«


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot
Preberite več

Kačji pastir

Slika
Oblečen je v jesen, zamolklo rdečo, ki je z vsakim dnem, ki ga preleti nad vodo, temnejša. Voda je mirna kot steklo. Rdeča je, v njej se zrcali rdeče nebo. Gladino plašno predirajo vitki, zarjaveli nebotičniki. Njihova črna okna slepo zro v tišino. Ne maram ščurkov. Res jih ne maram, čeprav nisem še nobenega srečala, ki bi mi kaj hudega hotel. Po navadi gredo svojo pot in se niti ne zmenijo zame. Tisti v Regiiu Calabrii je (se mi zdi) celo bežal pred menoj. Tu in tam celo naletim na fotografijo, na kateri dotični primerek kuka izza vogala in je posneta iz direktnega zornega kota, da se modela vidi v obraz. Takrat je zelo simpatičen. Mirno si ga predstavljam kot junaka otroške risanke: na primer Ščurki oropajo banko ali Ščurek na nedeljskem izletu. Nič ne pomaga … ne maram ščurkov. Kljub temu mali mazohistek v meni rad prebira članke o ščurkih. Več kot jih je, bolj privlačen je članek. Če so pa v njem celo fotografije, je veselje toliko večje. Iz prebiranja sem se marsikaj naučila o šč
Preberite več