Zelena

… na preplet vej, pomladni zrak, jutranji ščebet ptic, na zeleno ogrinjalo dekleta z dolgo kito, na vsak udarec jelenovega kopita ob mlado travo, na široko odprte oči rdečih mušnic, in vabeče roke komaj ozelenelih vej, na tiho tiktakanje, ki ga nihče ne posluša, na sveže noči in svetla jutra, na obljubo toplote, sončne žarke, na končno daljše dneve in pomladni kres, na prebujene živali in žejne cvetove …

 
… pišem tvoje ime …


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Istarski cukarini

Gotske refleksije