Lepopisana

Ko sem bila majhna sem se bala vešč. Večje, ko so bile, strašnejše so bile moje fantazije o njih. Spomnim se, da se nekoč, ko smo bili na morju v kampu in sem morala ponoči na stranišče, nisem upala sesti na školjko, ker bi to pomenilo, da bi hrbet obrnila ogromni, kot moja dlan veliki snežno beli vešči, ki je zadrogirano sedela na luči. Na slikah so čisto OK.

Nekaj dišečega je v zarečenem kruhu. Najbolj grozljiva naloga v š oli je bila avtoportret . Spremljajoči pojavi so bili preklinjanje in silno mučenje same s seboj. Takrat sem si rekla, da nikoli ne bom slikala obrazov. Nekako me niso zanimali. N e, ne ... V resnici so nekaj najbolj fascinantnega. Le zakaj? I never wanted to paint or draw human faces. They never really interested me. Now I find them simply fascinating. I wonder why …