Fuzija stekla

Med prvomajskimi prazniki sva bila pri prijateljici Nadi Debelić na Rabu. Nada se ukvarja z milijon stvarmi, med drugim tudi s fuzijo stekla. Ravno steklene čarovnije so bile tema njene diplomske naloge na Šoli za risanje in slikanje. Sošolki, torej. No, šola organizira tečaj fuzije stekla pri Nadi, vendar se ga ne bom udeležila, saj ne morem hoditi na dopust kadar koli mi srce poželi. Ta dobrina je namreč skopo, lekarniško odmerjena. No pa sva med relaksacijo našli čas tudi za steklo.

Prostor je kaotičen in zaradi tega deluje majhno. V kotu je velika peč, v kateri se tali steklo. Povsod naokoli pa steklo različnih oblik, velikosti in barv, stalaže s steklenimi granulati, barvami in posebnimi efekti. Noži, ravnila, luči, izdelki, pod mizo pa vedro z drobci, ki so nekoč sestavljali vrata tuš kabine.

 

Najprej sva se lotili drobnarij - ploščice tako ali drugače pobarvanega stekla, prekrite z drugimi ploščicami, da pridejo barve bolj do izraza, če to pa se lahko doda še kak detajl, ni pa nujno, skratka kar koli narekuje domišljija. Med delom sva ugotovili, da ima naš dekan zelo prav, ko trdi, da je manj več. Iz tako ustvarjenih drobnarij bodo potem, ko kupim dvokomponentno lepilo, nastali uhani, prstani, obeski pa še kakšna miniatura se bo našla.

 

Faza dve je bila skleda. Razporedili sva steklo, potem pa je Nada, namesto, da bi površino pobarvali s steklenim prahom, razredčenim z vodom, taisti stekleni prah presejala skozi navadno plastično kuhinjsko cedilo in mi v roke potisnila nekaj gumijastemu čopiču podobnega. »Na,« je rekla. »Nariši kaj.« In sem, vijuga sem, vijuga tja, potem pa sem končno dojela, da je moj medij pisanje. Nastala je Haiku skleda. Ne vem sicer kaj bi si Matsuo Basho mislili o tem, kje končajo njegovi haikuji. 

Potem, ko sem zmogla preskok med platnom in steklom, so se ideje začele množiti. Za prvič je bilo več kot odlično. Še ... gotovo pride.