Enciklopedična palača
Predlani sem bila prvič na beneškem bienalu in me je popolnoma zmedel. Do takrat je bil moj stik s sodobno umetnostjo bolj … no, bežen. Domov sem se vrnila z infarktom informacij, s katerimi nisem vedela kaj bi počela, čeprav so se s časom postavile na svoje mesto. Letos je zgodba popolnoma drugačna. No, razen tega, da sem ob štirih zjutraj tarnala kaj mi je bilo tega treba (to se vedno zgodi kadar je treba zgodaj vstati) in da sva se s taksistom čakala vsak v svojem vzporednem svetu, ker dispečerka ni razumela kaj hočem z lokalno trgovino, medtem ko ona govori o uradnih imenih avtobusnih postaj. Še vedno mislim, da je bolj enostavno locirati mesto čakanja po trgovini, cerkvi itd, kot pa po imenu postaje, ki si ga je izmislil ponudnik javnega prevoza. Kakor koli, letošnja izkušnja bienala je bila bistveno drugačna. Navsezgodaj zjutraj je po širnih slovenskih avtocestah po primorskem prav tesnobno lilo. Dan se ni in ni hotel narediti, tako da sem kot nekdo, ki je odrasel z Območ