Enciklopedična palača

Predlani sem bila prvič na beneškem bienalu in me je popolnoma zmedel. Do takrat je bil moj stik s sodobno umetnostjo bolj … no, bežen. Domov sem se vrnila z infarktom informacij, s katerimi nisem vedela kaj bi počela, čeprav so se s časom postavile na svoje mesto. Letos je zgodba popolnoma drugačna. No, razen tega, da sem ob štirih zjutraj tarnala kaj mi je bilo tega treba (to se vedno zgodi kadar je treba zgodaj vstati) in da sva se s taksistom čakala vsak v svojem vzporednem svetu, ker dispečerka ni razumela kaj hočem z lokalno trgovino, medtem ko ona govori o uradnih imenih avtobusnih postaj. Še vedno mislim, da je bolj enostavno locirati mesto čakanja po trgovini, cerkvi itd, kot pa po imenu postaje, ki si ga je izmislil ponudnik javnega prevoza. Kakor koli, letošnja izkušnja bienala je bila bistveno drugačna.

Navsezgodaj zjutraj je po širnih slovenskih avtocestah po primorskem prav tesnobno lilo. Dan se ni in ni hotel narediti, tako da sem kot nekdo, ki je odrasel z Območjem somraka in Nenavadnih zgodbah na vsakdanjem jedilniku, že napletla temu primerno fantazijo. Na oni strani meje se je tema umaknila megli, iz katere so vsake toliko vstala nedefinirana drevesa in jadro na vrhu stolpnice ne vem več katerega hotela v Lidu di Iesolu, ki pa bi bilo lahko kjer koli. V Benetke se nikoli nisem peljala v tako gosti megli, da razen vode in megle nisem videla ničesar. Kljub temu nas je naš Haron varno pripeljal na Rivo degli Schiavoni, dvakrat z bokom udaril ob pomol, da je zastrašujoče zaškripalo, ob izkrcanju pa mi je njegov pribočnik v pomoč skoraj ponudil roko … poudarjam skoraj. Enciklopedična palača je samo pogled stran.

 

Enciklopedična palača sveta je fantazijski muzej, ki mu je Marino Auriti dal oprijemljivo obliko makete potem, ko se je leta 1950 upokojil. Zamislil si ga je kot prostor, kjer bi se shranila ali zabeležila vsa znanja in dosežki sveta, od pradavnine do sodobnosti. Enciklopedična palača bi stala v Washingtonu, visoka bi bila 700 metrov in bi zavzemala precejšen del mesta. Leta 1955 je Auriti pridobil patent za palačo in pričel z zbiranjem sredstev za gradnjo. Ocena potrebnih sredstev je bila 2,5 milijarde dolarjev. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da denarja ni uspel dobiti in palača ni bila nikoli zgrajena. Kljub temu pa ostaja brezčasna ambicija združiti raznolikost človeških dognanj, širino in neskončnost vesolja.

 

Massimiliano Gioni je Enciklopedično palačo vzel za osnovo letošnjega umetniškega bienala v Benetkah. Tako kot v Auritijevi palači, se tudi tu dela sodobne umetnosti srečujejo z deli preteklosti. Vedno znova se vrača k risanju in pisanju, ki izvirata iz domišljije in iz nuje, ki jo vzpodbudi stik s svetovi onkraj resničnosti. Meja med profesionalnimi umetniki in tistimi, ki to niso, postane zabrisana, vsi pa se združujejo v polju domišljije in domišljijskega. Ravno to je leit motiv celotne razstave. Sanje, vizije, halucinacije, vraževerje, ezoterika, nadnaravni pojavi … Umetniki, ki to niso so ljudje, ki v glavnem niso študirali umetnosti, niso se izobraževali, da bi nekega dne bili umetniki. Njihova dela izvirajo iz njih samih, iz vizij, bolezni, kot rezultat stika z drugimi svetovi, ki jih nepoklicani ne morejo izkusiti in so zaradi tega morda v očeh marsikoga, podobno kot umetniki, hodili po robu »normalnosti«.

 

Zame najzanimivejša dela so bila tista, ki vključujejo pisave, resnične ali namišljene, sredstva komunikacije in prenosa znanja. Knjiga je nosilka informacij in znanja, ne glede na vedno večjo popularnost elektronskih medijev in strah tistih, ki mislijo, da bo fizična, papirnata knjiga s časom izginila. Nikamor ne bo šla, ostala bo, elektronske variante so samo dodatne možnosti. Prvič v svojem življenju (obstoju) je bila javnosti predstavljena Rdeča knjiga C. G. Junga, ki so jo njegovi dediči dolgo uspešno skrivali. Jung jo je pisal šestnajst let, napisana pa je v obliki srednjeveškega rokopisa, v gotici, z okrašenimi inicialkami in celostranskimi slikami močnih barv. Vanjo je zapisal svoje vizije in razlage zanje, vse to pa je pomenilo temelj njegove kasnejše kariere in teoretskih dognanj, kot jih poznamo danes.

 

Shinro Ohtake si knjigo kot nosilko informacij predstavlja drugače. Njegove knjige umetnika so različnih formatov in vezav, vse pa polne izrezkov iz časopisov in revij, vstopnic, kart javnega prevoza, zemljevidov, predmetov, zaradi katerih se vprašaš kako hudiče se ta knjiga sploh zapre. Videti so kot kaotično nakopičenji delci življenja, ki jih ne želi pozabiti. Ali pa morda ravno to, da izgubijo pomen in postanejo svoji.

 

V drugem času, nekje drugje, kolegica Rudolfa Steinerja vsakokrat pred njegovim predavanjem tablo prelepi s črnim papirjem. Po predavanju papir sname, skrbno oštevilči in shrani. Na črni podlagi so z barvnimi kredami izpisane besede, narisani simboli in risbe, ki jih neposvečeni ne znajo prebrati. Kasneje so služili kot učni pripomočki, za marsikoga so pomenili navdih, zadnje pol leta pa pod steklom visijo v centralnem paviljonu in si jih množice ogledujejo kot letristične risbe.

 

Oba stalna bralca poznata mojo obsedenost s severnim polom in si lahko predstavljata občutek ob pogledu na severno morje, veliko sliko v resnih, težkih temno modrih odtenkih. Gmota temno modre vode daje vtis gore, grozeče in neizprosne narave. Spodaj pa, kot v megli, kot človek nežen, pajčevinast copperplate z belo kredo, ki se od daleč sploh ne vidi. Intimno branje … in še kaj … Thierry De Cordier zna.

In nenazadnje, S. S. Hangover. Ragnar Kjartansson si je zamislil čoln, hibrid beneškega, nordijskega in še kakšnega verjetno, v katerem sedi posadka profesionalnih glasbenikov. Glasbo je napisal Kjartan Sveinsson, nekdanji član skupine Sigur Ros. Zvok trobil je počasen, otožen in težak. Leži med vodo in zrakom, težko, kot da bi bil napisan za konec sveta ali za Ragnarök, somrak bogov.

 

Svet umetnika je širok in posega onkraj resničnosti. Kakšna so razmerja med različnimi svetovi, kakšna je interakcija med mikrokozmosom in makrokozmosom in kakšen pomen v sebi nosijo stvari, ki morda niti niso umetniška dela, pomenijo pa vzvod, ki daje pogum razmišljati, čutiti in sanjati onkraj resničnosti. Umetnik ni zadovoljen z omejitvami, ki mu jih daje vsakdanjost, čeprav je ravno v tej vsakdanjosti bombardiran z najrazličnejšimi dražljaji, s prividom neomejenih možnosti. Pričakovanje, da bo iz tega bojišča izšel nepoškodovan, požene adrenalin po žilah … in strast.

 

Vir: poleg lastnih vtisov, asociacij in obsesij še Il Palazzo Enciclopedico, The Encyclopedic Palace, Short Giude, 2013.