Lepopisana

Čakam zagovor diplomske naloge, podobno kot vsi tisti, ki so vse od leta 1953, čakali Godota.  Godot se tu izgovarja s t-jem na koncu in z goriškim g-jem na začetku (to je tista sočna mešanica g-ja in h-ja), poudarek je na prvem zlogu, na širokem o-ju (pisanem s strešico, če bi se ravno odločili). Skoraj je že prišel pa spet prestavil prihod. Rahlo me skrbi zanj, priznam. Milijonkrat na dan odpiram e-pošto, v upanju na napoved prihoda, pa nič. Sama sebi se zdim kot najstnica, ki pričakuje nerodno ljubezensko sporočilo (pisem več menda nihče ne piše), službeni informatik pa se morda celo poigrava z mislijo, da bi mi ukinil dostop do interneta in obvestil moje nadrejene. Oni dan sem pomislila, kaj če se nam obeta še ena sprememba voznega reda. Že sama misel me je neizmerno užalostila, zato te prosim (sicer te v živo ne tikam, vendar sem na tej strani jaz šef in so to predrzno dovolim), nikar. Saj ne zaradi mene, poznam najmanj enega, ki bi v tem primeru izvršil atentat nate pa se m

En Viena hay cuatro espejos donde juegan tu boca y los ecos. Rada imam nenavadne naslove. Enako kot ustvarjanje umetniškega dela, je zame pomembna izbira naslova. Po navadi naslov pustim za konec, kot češnjo na torti. Hay una muerte para piano que pinta de azul a los muchachos. Slika mora biti podobna naslovu, čeprav ni nujno, da se podobnost vidi … no, ne na pričakovan način, ne moreš je videti z očmi. Pravzaprav jo velikokrat vidim samo jaz. Hay mendigos por los tejados. Hay frescas guirnaldas de llanto. Na večer otvoritve sem jih opazovala pred sliko v pogovoru, tri ali štiri mlajše moške. Nepovezane besede so med prijateljičinimi stavki, smehom neznanca in vonjem večerje za avtobus francoske mladine, priplavale k meni. »… moraš pogledat v globino …« in » … zakaj Štiri zrcala …« Čez čas prideta dva iz te družbe, oba z istim imenom. En govori o oblikovanju in pisavi, v kateri je napisana reklama za Jägermeister. Svetlolasec, višji od mene za glavo in več,