Štiri zrcala

En Viena hay cuatro espejos donde juegan tu boca y los ecos.

Rada imam nenavadne naslove. Enako kot ustvarjanje umetniškega dela, je zame pomembna izbira naslova. Po navadi naslov pustim za konec, kot češnjo na torti.

Hay una muerte para piano que pinta de azul a los muchachos.

Slika mora biti podobna naslovu, čeprav ni nujno, da se podobnost vidi … no, ne na pričakovan način, ne moreš je videti z očmi. Pravzaprav jo velikokrat vidim samo jaz.

Hay mendigos por los tejados. Hay frescas guirnaldas de llanto.

Na večer otvoritve sem jih opazovala pred sliko v pogovoru, tri ali štiri mlajše moške. Nepovezane besede so med prijateljičinimi stavki, smehom neznanca in vonjem večerje za avtobus francoske mladine, priplavale k meni. »… moraš pogledat v globino …« in » … zakaj Štiri zrcala …« Čez čas prideta dva iz te družbe, oba z istim imenom. En govori o oblikovanju in pisavi, v kateri je napisana reklama za Jägermeister. Svetlolasec, višji od mene za glavo in več, vpraša: »Kje so štiri zrcala?« Stopim k sliki. »Tu,« rečem in s prstom pokažem na spodnji desni del.  En Viena hay cuatro espejos. Nasmehne se, tega ni pričakoval.

¡Ay, ay, ay, ay! Toma este vals que se muere en mis brazos.

Ustnice se mi razlezejo v širok nasmeh. Ne morem, da se ne bi. 

Štiri zrcala, akril na platnu, 80 ×100 cm, februar 2014

  
Besedilo v italiki: Federico García Lorca, Pequeño vals Vienés. Vir: http://www.poemas-del-alma.com/pequeno-vals-vienes.htm#ixzz2w9ymDPaL

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Unciala, okvirji in omejitve

Imaginarium

Gotske refleksije