Tiska akademija akvarela

Pred nekaj manj kot enim letom sem izvedela, da sem letos avgusta vabljena na Tisko akademijo akvarela v Novi Bečej. Od začetnega navdušenja, preko maničnega uničevanja papirja, do ugotovitve, da je vendarle vse v redu, je preteklo kar nekaj namišljenih kolutov zlorabljenega papirja. Neznani par, ki se pripelje v kombiju in vsak teden pokrade papir iz zbiralnika pod blokom, si je veselo mel roke vsakokrat, ko sem ugotovila, da bo treba kdaj pa kdaj eliminirati nedoločeno število eksperimentov. Potem sem se pomirjeno spomnila, da akvarel delam že od začetka, moje kaligrafske korenine poganjajo iz akvarela. S časom sem se, ne vem zakaj, znašla globoko v akrilu, na vonj akvarelnih barvic, mehkobo veveričjega čopiča in teksturo papirja pa počasi pozabila.

Pred časom sem ugotovila, da imam letos talent za to, da ljudi spravljam v nemogoče situacije s tem, da ne vedo prav dobro kam bi me popredalčkali ali pa jih ob pravem času presenetim. Čista uživancija. :-) Kot popoln outsider sem padla med stare mačke akvareliste, nekateri od njih so diplomirali na akademijah še pred mojim rojstvom. In potem pridem jaz, ki ne slikam niti krajine, niti portreta, niti tihožitja, ampak črke. Na koncu jim je to prišlo prav, ko je Saša na razstavi povedal, da akvarel ni samo krajina ...

Z Vilijem sva soborca iz "nočnega ateljeja", beri slikanja tudi do dveh zjutraj. Inspiracija ne vpraša koliko je ura, če si večerni tip pa itak raje delaš zvečer. Zjutraj je nehumano. :-)

In potem pripeljejo papir: Fabriano Artistico, 640 gramski, da mi je zastal dih. Boljšega si ne bi mogla zamisliti, pravzaprav si nobenega nisem zamislila. In potem izmenjavanje informacij, ki so me spomnile na pogovore tistih, ki so bili v vojski. "Kakšen material imaš?" "Daj, pokaži mi barvice." "Si že poskusila s temi, ruskimi ... nori pigmenti." Sledilo je pet dni slikanja, druženja, vožnje s splavom po Tisi, novih poznanstev in spet slikanja, praviloma pozno v noč ... in nekega drugačnega, pozabljenega načina funkcioniranja. Atelje ima pogled na Tiso, komarji imajo prost vstop skozi na kip odprto okno, vročina takisto. Vsi kadijo. Ko sem vstopila v prostor sem se spomnila na gostilne pred dvajsetimi in več leti. "Ovo izgleda ko neka kafana," je bil komentar moje cimre Maje. Da o domačem šnopsu niti ne pišem. :-) 

Vožnja po Tisi. Gor grede na motor, nazaj grede pa ga je kapitan izključil, da nas je voda nosila navzdol. Ne vem zakaj sem se spomnila na Lajosa Zilahyja.

Kljub vsemu pa ... starih mačkov ne moreš okoli prinašat. Nisem niti poskusila, nekako ni moj stil. Saša velikokrat hodi po ateljeju in čaka, da se mu posuši plast barve, da lahko nadaljuje. Med prsti je obvezna cigareta, ki si jo zvečer sam zvije iz domačega tobaka rumenkaste barve. Velikokrat pride k meni in opazuje. 

"Ti ne znaš akvarel," mi reče mirno.

Ni me presenetil. "Ne znam", rečem. Vem kaj znam. V resnici delam kaligrafijo z akvarelnimi barvicami, v najboljšem primeru je podlaga akvarelna.

"A, jel hoćeš da znaš?" Resno me gleda v obraz.

Počasi pokimam. "Hoću."

"Najebala si!" reče, potegne dim in se nagajivo nasmehne.

Prizor z zaključne razstave. Slike bodo visele v galeriji do naslednjega leta, ko bo nova kolonija, 20. po vrsti. Naslednje leto grem spet tja. Če ne kot povabljena slikarka pa kot prijateljica na obisku. Pribita na akvarel, ja ... čudne asociacije imam danes ...

P.S. Kupila sem si tiste ruske barvice. V Novi Sad sva šla zaradi njih. Saša je imel prav ...