Na dolge noči ...

Začelo se je s Kajetanom Kovičem in njegovimi Rdečo, Rumeno, Zeleno in Belo pesmijo. Potem so bili tu lastni literarni izpadi, predvsem prozne vrste, tu in tam se je pojavila kakšna poezija v prozi. Poezija z rimami in pravilnimi oblikami nikoli. To prepuščam drugim in občudujem pri drugih. Končalo se je pri spogledovanju s Paulom Eluardom. Resnim spogledovanjem. Do te mere, da sem na razstavi Mana Raya v Vili Manin z zanimanjem strmela v Paulov portret. Sicer ni moj tip, niti ni treba da je, me je pa kljub temu zanimalo kaj je tičalo za tistimi očmi. In to vse zaradi Svobode ...

Na dolge noči ..., akril na platnu, 80 × 120 cm, oktober 2014
Na dolge noči, oranžno svetlobo, privzdignjen obraz in velike snežinke. Na hladna jutra, ledene rože, modro nebo in moder nadih snega. Na pordela lica, surove roke, na vonj ruma in vanilije, na migetajoče luči. Na brezzobe žabe, zelene med snegom, na zmrznjeno vodo, ki skriva dno, na v led vklenjene misli, ki se kot zmrznjene zavese zibljejo v temi. Na tišino in zimo ...

Tu bi Paul napisal Tvoje ime ... jaz ne bom.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Unciala, okvirji in omejitve

Gotske refleksije

La Biennale di Venezia - Viva Arte Viva