Joan Miró, Poet barv


Razstava grafik Joana Mirója je del projekta Velikani svetovne umetnosti na Lendavskem gradu. Prestavi nas v Mirójev svet, ki ni enoznačen. Je večplasten in mnogopomenski, čuten in poln asociacij, na robu med stvarnim in nadrealnim. Razstavljene so litografije od sredine 50-let dvajsetega stoletja pa do avtorjeve smrti leta 1983. Za Mirója je umetnost raziskovalni proces. Sam je povedal: "Ko stojim pred platnom, nikoli ne vem kaj bom naredil; zato nad tem kar nastane, ne more biti nihče bolj presenečen kot jaz." Raziskoval je različna sredstva, ni pa se usmeril v popolno abstrakcijo. Njegov stil je bil radikalen in inovativen. Razstavljene grafike odražajo natančnost in spontanost pri uporabi linij in polivanju barv. 

Njegove slike v meni vedno nekaj premaknejo. Ne vem kaj točno to je in niti ni pomembno, saj vem, da bo ob svojem času padlo na pravo mesto. Nekaj nežnega je, čustvenega, od nekod znotraj in globoko spodaj. V njegovih motivih sonca, lune, zvezd čutim prvinskost, nežnost, čeprav so njegove barve močne in sanjavost, čeprav je njegova linija odločna. V njegovih kaligrafskih potezah pa je nekaj neoprijemljivega. Še najbolje to pove sam: "Iz arabeske je nastala kaligrafija. V njej je veliko prvinskih sledi, tako da je pravzaprav v načinu mojega slikanja mogoče videti nekaj religioznega."

Razstava bo na Lendavskem gradu na ogled od 30. septembra. 2016.


Joan Miró: Ceramiques, 1974, barvna litografija, 45 × 67 cm

Joan Miró: Mur de la Lune, 1957 / 58, barvna litografija, 35 × 82 cm

Joan Miró: Le Lézard aux Plumes d'Or III, 1967, barvna litografija, 36 × 50 cm


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot
Preberite več

Kačji pastir

Slika
Oblečen je v jesen, zamolklo rdečo, ki je z vsakim dnem, ki ga preleti nad vodo, temnejša. Voda je mirna kot steklo. Rdeča je, v njej se zrcali rdeče nebo. Gladino plašno predirajo vitki, zarjaveli nebotičniki. Njihova črna okna slepo zro v tišino. Ne maram ščurkov. Res jih ne maram, čeprav nisem še nobenega srečala, ki bi mi kaj hudega hotel. Po navadi gredo svojo pot in se niti ne zmenijo zame. Tisti v Regiiu Calabrii je (se mi zdi) celo bežal pred menoj. Tu in tam celo naletim na fotografijo, na kateri dotični primerek kuka izza vogala in je posneta iz direktnega zornega kota, da se modela vidi v obraz. Takrat je zelo simpatičen. Mirno si ga predstavljam kot junaka otroške risanke: na primer Ščurki oropajo banko ali Ščurek na nedeljskem izletu. Nič ne pomaga … ne maram ščurkov. Kljub temu mali mazohistek v meni rad prebira članke o ščurkih. Več kot jih je, bolj privlačen je članek. Če so pa v njem celo fotografije, je veselje toliko večje. Iz prebiranja sem se marsikaj naučila o šč
Preberite več