Mala galerija Kranj, 2. 8. 2016


Prejšnji teden sva bila na razstavi treh novih članic Likovnega društva Kranj: Eve Serpan Sitar, Irene Orel in Mete Šolar. Pravzaprav sem od prej poznala samo Evo, s katero sva sošolki na magistrskem programu na Arthousu. Glede na to, da vedno bentim, da bi morali bolj obiskovati razstave svojih kolegov in si tako izkazovati podporo, sva se z M-jem odpravila v Kranj. V resnici ni na koncu sveta kot bi si marsikdo mislil. 

Evini nebodotičniki in nebošpičniki so me spomnili na ponavljajoče sanje, ki jih tu in tam imam. Ko že mislim, da jih ne bo več, se spet pojavijo. Vedno isti svet, iste stavbe in isti ljudje. Če že niso pa vem kam spadajo. Stavbe na Evinih platnih so take. Tako mirno in domače me je spreletelo, da jih vendar poznam, vem kje so. Tam, onkraj roba platna, je hiša z zelenimi okni in ogromnimi fikusi na strehi. Tista, ja, ki ponoči oddaja občutek vlage in džungle, čeprav je skoraj v središču mesta, čisto ob glavni mestni vpadnici. Okoli nje so vedno luže, kot da bi ravnokar deževalo. Ko sediš med fikusi, slišiš promet, ki se nikoli ne umiri.

Irena Orel je v globoke okvirje za slekla zaprla posamezne faze ustvarjanja. Tako sem njene slike - objekte razumela na prvi pogled. V enem okvirju je bilo ujeto zmečkano poslikano platno, v drugem porisan papir, v tretjem spet mehurčkasta folija in zaščitni papir, ki ga je čisto lahko, ob neki drugi priložnosti, položila na tla. Morda pa ni, saj v resnici ne vem. Le da me je spomnila na mojo večno temo, praznino med posameznimi trenutki. Kaj je med eno in drugo fazo? No, ja, učijo nas, da vse poteka zvezno, da si stvari sledijo po neki logiki, zaporedju. Kaj pa, če nimajo prav? Ne maram predalčkov, utesnjeni so in tema je notri. Zato si jemljem svobodo, da stvari razumem drugače. 

Portreti Mete Šolar izražajo neko drugo praznino, skrivanje za vzorci, rožami in sadjem, dvodimenzionalno sosednjo resničnost, kamor se lahko umaknemo, ko imamo vsega zadosti. Ali pa morda notranjo praznino, če imajo prav tisti, ki trdijo, da je obraz ogledalo duše. Tudi časi, v katerih smo se znašli, so nekako brezdušni, polni absurdnih situacij, za katere se pravzaprav ne zmenimo, saj je tako verjetno res lažje. Morda pa je bilo vedno tako, le da se delamo, da tega ne vemo.


Eva Serpan Sitar

Irena Orel

Meta Šolar

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Unciala, okvirji in omejitve

Gotske refleksije

Imaginarium