Mala galerija Kranj, 2. 8. 2016


Prejšnji teden sva bila na razstavi treh novih članic Likovnega društva Kranj: Eve Serpan Sitar, Irene Orel in Mete Šolar. Pravzaprav sem od prej poznala samo Evo, s katero sva sošolki na magistrskem programu na Arthousu. Glede na to, da vedno bentim, da bi morali bolj obiskovati razstave svojih kolegov in si tako izkazovati podporo, sva se z M-jem odpravila v Kranj. V resnici ni na koncu sveta kot bi si marsikdo mislil. 

Evini nebodotičniki in nebošpičniki so me spomnili na ponavljajoče sanje, ki jih tu in tam imam. Ko že mislim, da jih ne bo več, se spet pojavijo. Vedno isti svet, iste stavbe in isti ljudje. Če že niso pa vem kam spadajo. Stavbe na Evinih platnih so take. Tako mirno in domače me je spreletelo, da jih vendar poznam, vem kje so. Tam, onkraj roba platna, je hiša z zelenimi okni in ogromnimi fikusi na strehi. Tista, ja, ki ponoči oddaja občutek vlage in džungle, čeprav je skoraj v središču mesta, čisto ob glavni mestni vpadnici. Okoli nje so vedno luže, kot da bi ravnokar deževalo. Ko sediš med fikusi, slišiš promet, ki se nikoli ne umiri.

Irena Orel je v globoke okvirje za slekla zaprla posamezne faze ustvarjanja. Tako sem njene slike - objekte razumela na prvi pogled. V enem okvirju je bilo ujeto zmečkano poslikano platno, v drugem porisan papir, v tretjem spet mehurčkasta folija in zaščitni papir, ki ga je čisto lahko, ob neki drugi priložnosti, položila na tla. Morda pa ni, saj v resnici ne vem. Le da me je spomnila na mojo večno temo, praznino med posameznimi trenutki. Kaj je med eno in drugo fazo? No, ja, učijo nas, da vse poteka zvezno, da si stvari sledijo po neki logiki, zaporedju. Kaj pa, če nimajo prav? Ne maram predalčkov, utesnjeni so in tema je notri. Zato si jemljem svobodo, da stvari razumem drugače. 

Portreti Mete Šolar izražajo neko drugo praznino, skrivanje za vzorci, rožami in sadjem, dvodimenzionalno sosednjo resničnost, kamor se lahko umaknemo, ko imamo vsega zadosti. Ali pa morda notranjo praznino, če imajo prav tisti, ki trdijo, da je obraz ogledalo duše. Tudi časi, v katerih smo se znašli, so nekako brezdušni, polni absurdnih situacij, za katere se pravzaprav ne zmenimo, saj je tako verjetno res lažje. Morda pa je bilo vedno tako, le da se delamo, da tega ne vemo.


Eva Serpan Sitar

Irena Orel

Meta Šolar

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot
Preberite več

Kačji pastir

Slika
Oblečen je v jesen, zamolklo rdečo, ki je z vsakim dnem, ki ga preleti nad vodo, temnejša. Voda je mirna kot steklo. Rdeča je, v njej se zrcali rdeče nebo. Gladino plašno predirajo vitki, zarjaveli nebotičniki. Njihova črna okna slepo zro v tišino. Ne maram ščurkov. Res jih ne maram, čeprav nisem še nobenega srečala, ki bi mi kaj hudega hotel. Po navadi gredo svojo pot in se niti ne zmenijo zame. Tisti v Regiiu Calabrii je (se mi zdi) celo bežal pred menoj. Tu in tam celo naletim na fotografijo, na kateri dotični primerek kuka izza vogala in je posneta iz direktnega zornega kota, da se modela vidi v obraz. Takrat je zelo simpatičen. Mirno si ga predstavljam kot junaka otroške risanke: na primer Ščurki oropajo banko ali Ščurek na nedeljskem izletu. Nič ne pomaga … ne maram ščurkov. Kljub temu mali mazohistek v meni rad prebira članke o ščurkih. Več kot jih je, bolj privlačen je članek. Če so pa v njem celo fotografije, je veselje toliko večje. Iz prebiranja sem se marsikaj naučila o šč
Preberite več