Moth, My Love


I love moths ... on photographs. Every now and again I browse the net just to look at them. I love their colours, their Latin names bringing back mythology and poetry I stashed away in one of those far away dusty forgotten drawers. The real moths freak me out. I don't know why, and I can't help it. They just do. My first memory of a moth was when I was little. It was a black moth, or of some similar dark colour. I remember standing in the hallway in the apartment we used to live back then, staring at the spot just above the doorframe begging my mum to get rid of him. I always think of a moth as him, seems logical, kind of. Anyway she went at him with a hair brush, but since my mum isn't particularly tall, she missed him. He just spread his wings and slowly walked away to hide. He didn't seem worried at all. I remember dreaming about him that night, how I was holding the moth between my fingers. 

I've been painting the moths in watercolours these last couple of weeks. Always the same one, Actias Luna or Luna Moth. It's green, he reminds me of a green moon in Murakami's 1Q84 and gipsy romances by Federico García Lorca. The eyespots on his wings are windows into other worlds, where she stands with the shadow around her waist on a high balcony watching the green moon. 

Green, how I want you, green...


photo source / vir

*

Obožujem nočne metulje, dokler so na fotografijah. Vsake toliko imam obdobje, ko brskam po netu samo zato, da jih lahko občudujem. Všeč so mi njihove barve in njihova latinska imena, zaradi katerih se spomnim mitologije in poezije, ki sem ju pospravila v oddaljen zaprašen predal in pozabila nanju. V resnici me navdajajo s paniko. Ne vem zakaj in si ne morem pomagati. Tako je. Moje prvo srečanje z nočnim metuljem se je zgodilo, ko sem bila majhna. Bil je črn in ne posebno velik. Spomnim se, da sem stala v predsobi  stanovanja, v katerem smo takrat živeli in strmela v steno nad vrati, kjer je sedel. Mamo sem prosila naj se ga znebi. O nočnih metuljih vedno razmišljam v moškem spolu. Nekako logično se mi zdi. Mama ga je hotela udariti s krtačo za lase, ker pa je premajhna, ga je zgrešila. Ni se posebno vznemiril. Samo razširil je krila in se sprehodil na varno, pod zvonec. Tiste noči se mi je sanjalo o njem, kako sem nočnega metulja držala med prsti. 

Zadnje čase jih slikam v akvarelu. Vedno istega, Actias Luno. Zelen je in me po svoje spominja na zeleno luno iz Murakamijeve knjige 1Q84 in ciganskih romanc Federica Garcíe Lorce. Očesca na njegovih krilih so okna v druge svetove, kjer ona stoji na balkonu in s senco ob pasu opazuje zeleno luno.

Zeleno, ki te hočem, zeleno ...


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši...
Preberite več

Istarski cukarini

Slika
Že nekaj let se ne ukvarjam z novoletnimi darili. Začelo se je z razmišljanjem o tem kaj kupiš človeku, ki ima vse, preko moje averzije do nakupovalnih središč v prazničnem času in se končalo s posvojitvijo svakinjine ideje o peki piškotov, ki se lahko lično zapakirajo v vrečke ali škatlice. Vsako leto napečem nekaj vrst piškotov, ki jih potem med seboj zmešam. Nekaj jih je stalnih, kot na primer frizijski keksi, mandljeve ploščice in istarski cukarini. Recept zanje sem našla pred leti na neki hrvaški spletni strani, gre pa takole: »Tim jednostavnim starinskim keksima umočenim u lozovaču i kristalni šećer nekome zasladite susret.« Všeč mi je tole: nekome zasladite susret … Sestavine: 500 g ostre moke 150 g sladkorja 150 g masla 1/2 vrečke pecilnega praška 2 jajci 1 vaniljev sladkor malo soli žganje in kristalni sladkor Sestavine zmešamo in jih dobro pregnetemo. Testo pustimo za kratek čas počivat (ne dajem ga v hladilnik, samo pri miru ga pustim). Oblikujemo piškote (če imam f...
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot ...
Preberite več