V času (kako fin, nedefiniran pojem), ko sem pisala miagistrsko nalogo, sem skozi okno pisarne, ki gleda na Nebotičnik, velikokrat videla Vasilija Kandinskega. No, ne ravno njega, bil pa je to gospod, ki mu je neverjetno podoben. Vsake toliko je prišel mimo Nebotičnika s svetlolaso gospo pod roko, ki pa ni nikakor podobna Nini Nikolajevni. Pojavljal se je približno takrat, ko se mi je pisanje ustavilo ali ko sem dobila kakšno noro idejo. Vraževerni bi temu rekli vzpodbuda ali potrditev. Meni se zdi samo zanimivo. Recimo, da sem ravno razmišljala o interpretaciji poliptiha, ko se je Vasilij počasi sprehodil mimo, za seboj pa je vlekel črn kovček, kot tisti, ki so nam jih nekoč dovolili nositi na letalo kot osebno prtljago. Ne vem kaj sedaj dovolijo, če sploh kaj. Drugič je z enakim tempom sprehoda nosil aktovko. Potem sem nalogo napisala in se nekaj časa ni pojavil. No, morda pa samo nisem ob pravem času pogledala skozi okno. Prejšnji teden sem se spet ozrla skozi okno. Vasilij se je...