Kandinski ali pogled skozi okno


V času (kako fin, nedefiniran pojem), ko sem pisala miagistrsko nalogo, sem skozi okno pisarne, ki gleda na Nebotičnik, velikokrat videla Vasilija Kandinskega. No, ne ravno njega, bil pa je to gospod, ki mu je neverjetno podoben. Vsake toliko je prišel mimo Nebotičnika s svetlolaso gospo pod roko, ki pa ni nikakor podobna Nini Nikolajevni. Pojavljal se je približno takrat, ko se mi je pisanje ustavilo ali ko sem dobila kakšno noro idejo. Vraževerni bi temu rekli vzpodbuda ali potrditev. Meni se zdi samo zanimivo. Recimo, da sem ravno razmišljala o interpretaciji poliptiha, ko se je Vasilij počasi sprehodil mimo, za seboj pa je vlekel črn kovček, kot tisti, ki so nam jih nekoč dovolili nositi na letalo kot osebno prtljago. Ne vem kaj sedaj dovolijo, če sploh kaj. Drugič je z enakim tempom sprehoda nosil aktovko. Potem sem nalogo napisala in se nekaj časa ni pojavil. No, morda pa samo nisem ob pravem času pogledala skozi okno. Prejšnji teden sem se spet ozrla skozi okno. Vasilij se je počasi sprehodil mimo Nebotičnika. Pustimo to, da ima človek verjetno opravke v bližini, da nekam hodi v službo ali nekje živi. Ne, to gotovo nekaj pomeni, sicer ne bi bil podoben Kandinskemu. Vsaj ne skozi umazano okno medetaže. Naslednji teden grem na Tisko akademijo akvarelov. Gotovo nekaj pomeni, samo kaj ...

Vasilij Kandinski, Kompozicija VI, 1913. vir

 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

What’s In A Name 2016

Vincent van Gogh, Med žitom in nebom