Kandinski ali pogled skozi okno


V času (kako fin, nedefiniran pojem), ko sem pisala miagistrsko nalogo, sem skozi okno pisarne, ki gleda na Nebotičnik, velikokrat videla Vasilija Kandinskega. No, ne ravno njega, bil pa je to gospod, ki mu je neverjetno podoben. Vsake toliko je prišel mimo Nebotičnika s svetlolaso gospo pod roko, ki pa ni nikakor podobna Nini Nikolajevni. Pojavljal se je približno takrat, ko se mi je pisanje ustavilo ali ko sem dobila kakšno noro idejo. Vraževerni bi temu rekli vzpodbuda ali potrditev. Meni se zdi samo zanimivo. Recimo, da sem ravno razmišljala o interpretaciji poliptiha, ko se je Vasilij počasi sprehodil mimo, za seboj pa je vlekel črn kovček, kot tisti, ki so nam jih nekoč dovolili nositi na letalo kot osebno prtljago. Ne vem kaj sedaj dovolijo, če sploh kaj. Drugič je z enakim tempom sprehoda nosil aktovko. Potem sem nalogo napisala in se nekaj časa ni pojavil. No, morda pa samo nisem ob pravem času pogledala skozi okno. Prejšnji teden sem se spet ozrla skozi okno. Vasilij se je počasi sprehodil mimo Nebotičnika. Pustimo to, da ima človek verjetno opravke v bližini, da nekam hodi v službo ali nekje živi. Ne, to gotovo nekaj pomeni, sicer ne bi bil podoben Kandinskemu. Vsaj ne skozi umazano okno medetaže. Naslednji teden grem na Tisko akademijo akvarelov. Gotovo nekaj pomeni, samo kaj ...

Vasilij Kandinski, Kompozicija VI, 1913. vir

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši...
Preberite več

Istarski cukarini

Slika
Že nekaj let se ne ukvarjam z novoletnimi darili. Začelo se je z razmišljanjem o tem kaj kupiš človeku, ki ima vse, preko moje averzije do nakupovalnih središč v prazničnem času in se končalo s posvojitvijo svakinjine ideje o peki piškotov, ki se lahko lično zapakirajo v vrečke ali škatlice. Vsako leto napečem nekaj vrst piškotov, ki jih potem med seboj zmešam. Nekaj jih je stalnih, kot na primer frizijski keksi, mandljeve ploščice in istarski cukarini. Recept zanje sem našla pred leti na neki hrvaški spletni strani, gre pa takole: »Tim jednostavnim starinskim keksima umočenim u lozovaču i kristalni šećer nekome zasladite susret.« Všeč mi je tole: nekome zasladite susret … Sestavine: 500 g ostre moke 150 g sladkorja 150 g masla 1/2 vrečke pecilnega praška 2 jajci 1 vaniljev sladkor malo soli žganje in kristalni sladkor Sestavine zmešamo in jih dobro pregnetemo. Testo pustimo za kratek čas počivat (ne dajem ga v hladilnik, samo pri miru ga pustim). Oblikujemo piškote (če imam f...
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot ...
Preberite več