Lepopisana

Zadnje čase bolj rišem kot pišem … in berem stvari, ki jih že dolgo nisem, nekatere med njimi nikoli. Med tem početjem mi je iz arhiva misli priplaval na površje profesor filozofije iz srednje šole.   Bil je eden tistih, s katerimi bi se lahko tikali, če preostali člani učiteljskega zbora spričo tega ne bi bili preveč zgroženi. Mislim, da mi bo na veke vekov ostal v spominu kako sedi na katedru, oblečen v zelene kavbojke, ki so bile malce prekratke in zato uštukane za kakih pet centimetrov. Tako sedeč, da so mu noge bingljale nad tlemi, je razlagal o navadah afriških plemen. Že takrat sem najrajši pisala z grafitnim svinčnikom. Sošolki sem šla zaradi tega na živce, ker se fotokopij mojih zapiskov ni dalo lepo brati. Na naslovnici zvezka je na črno beli fotografiji tip v na kolenih strganih kavbojkah igral saksofon. Takrat sem se oblačila v oranžno, všeč sta mi bila Byron in Oscar Wilde. Hmm, tale seznam literature za estetiko je kot igra asociacij. Če se vrnem k risanju: ponovno s...

Ravnokar sem prebrala T-jin prispevek o tem kako se ji pleše in mi ne gre iz glave. Tudi meni se, včasih do bolečine, ki jo mazohistično hranim za dolge zimske večere, ki se nezadržno približujejo. Zato tudi ne bom   pobasala M-ja in odbrzela do prve plesne dvorane. To je želja druge verzije mene, ki prebiva hkrati z menoj, vendar v nekem drugem času, ki se odvija hkrati s tem. Kot da bi obe gledali skozi različna okna isti objekt in si želeli isti valček. Ena ga odpleše, druga samo hrepeni po njem, obe pa sva na koncu uresničili željo. Plesala bi na Leonarda Cohena, Rammsteine, No passaran ali na Đorđa Balaševića. Stari laloški vals - Đorđe Balašević, gotica tekstura in copperplate. Spet sem brskala po naftalinu. Takih stvari že dolgo ne delam več: krivih linij in neenakomerno visokih črk. Morda se vrnem tja.