Tip v zelenih kavbojkah in barvice
Zadnje čase bolj rišem kot pišem … in berem stvari, ki jih že dolgo nisem, nekatere med njimi nikoli. Med tem početjem mi je iz arhiva misli priplaval na površje profesor filozofije iz srednje šole. Bil je eden tistih, s katerimi bi se lahko tikali, če preostali člani učiteljskega zbora spričo tega ne bi bili preveč zgroženi. Mislim, da mi bo na veke vekov ostal v spominu kako sedi na katedru, oblečen v zelene kavbojke, ki so bile malce prekratke in zato uštukane za kakih pet centimetrov. Tako sedeč, da so mu noge bingljale nad tlemi, je razlagal o navadah afriških plemen. Že takrat sem najrajši pisala z grafitnim svinčnikom. Sošolki sem šla zaradi tega na živce, ker se fotokopij mojih zapiskov ni dalo lepo brati. Na naslovnici zvezka je na črno beli fotografiji tip v na kolenih strganih kavbojkah igral saksofon. Takrat sem se oblačila v oranžno, všeč sta mi bila Byron in Oscar Wilde. Hmm, tale seznam literature za estetiko je kot igra asociacij.
Če se vrnem k risanju: ponovno sem po bog ve koliko letih odkrila lesene barvice. Tiste šolske, ki lepo dišijo, ko jih prisloniš k nosnicam. Ne spomnim se več zakaj sem jih kupila. Dolgo so se prašile v lončku na polici. Že sem hotela dovoliti nečaku, da jih polomi, ko je priletela nova naloga in sem si premislila. Kosti glave, potem mišice, potem avtoportret. Zvito. En avtoportret je v rumpl-kamri in čaka, da prebolim odpor do njega in ga dodelam. Drugi se skriva pod debelo plastjo črne akrilne barve. Tretjega si predstavljam kot … kot … ne povem kako!
Komentarji
Objavite komentar