Rombi

Obožujem rombe. Še najraje za 45 stopinj zasukane kvadrate … take koničaste, z enako dolgimi stranicami. Kvadrati so sicer v redu, vendar me sami po sebi ne vznemirjajo, rombe čutim kot napetost v trebuhu. Ne vem zakaj, niti ni pomembno. Pojavljajo se že od nekdaj. Pogosti so v slovanski ljudski ornamentiki. V heraldiki so rombaste grbe v Angliji in Franciji uporabljale samske ženske in vdove. Poročene so imele grbe v obliki ščita, enako kot moški. Uporabljam jih od kar pomnim … kadar ne vem kaj bi, ko poslušam kak nadležen telefonski pogovor, rišem rombe.

Ozadje, ki sem ga uporabila tokrat, se je v srednjem veku uporabljalo v iluminaciji in pri poslikavi sten. Velikokrat so bili znotraj rombov narisani vzorci, ki so se navidezno ponavljali v nedogled.  Pravzaprav so geometrijske vzorce uporabljali že Mavri v arabeskah. Lansko leto sva se jih nagledala na Portugalskem, letos na prijateljičinih slikah, ko je z možem obiskala Andaluzijo. Kvadratne, pravokotne, trikotne in … ja, rombaste keramične ploščice, ki se tako lepo zložijo med seboj.

»A« je nemški, fraktura je moja najljubša gotica … neko nežnost ima, sredi pokončne trdnosti.  »A« sem jaz, rombi tudi pa fraktura in modra barva … moj avtoportret …