Wordscape


Towers of letters … words … invisible, but then again … who knows …

I remember an old film I watched when I was little. I don't remember its title, or what it was about. Just one scene: people talking. It was in black and white, no sound, just people opening and closing their mouths. They were closer and closer while the scene became whiter and whiter until it faded into whiteness, emptiness, nothingness …

 
Stolpi črk … besed … nevidnih pa vendar … kdo ve …

Spominjam se filma, ki sem ga gledala, ko sem bila majhna. Bil če črno bel, ne spominjam se niti naslova, niti vsebine. Edini prizor, ki mi je ostal v spominu, je soba - ali je bila jedilnica - polna ljudi, ki so se med seboj pogovarjali. Zvoka ni bilo, samo slika. Ljudje so odpirali in zapirali usta. Kamera se je približevala, hkrati pa je slika bledela, dokler ni izginila v belino, praznino, nič …

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Vincent van Gogh, Med žitom in nebom

What’s In A Name 2016