Lepopisana

Kakšne barve je zvok R-ja? Ne slišim barvo zvoka, niti zvok barve. Žal ... ali raje na srečo, če se spomnim intervjuja z Metko Krašovec, ko je med drugim povedala kako jo je motilo, ko sta v ne spomnim se več kateri galeriji na isti steni viseli sliki, ki po zvoku sodeč nikakor nebi smeli biti skupaj. R kot rdeče. Ali r kot repa, riba, rak, razbojnik, reka, roka, rman ... itd ... ha! r kot rumeno. Recimo, da je kakršne koli barve. Prozorna je kot meduze, ki mi jih je lovila mama, ko sem bila majhna in so menjale barve v odvisnosti od kanglice, v katere jih je ujela. Lahko so bile rumene, modre ali rdeče. Odločila sem se za rdečo. Potem, ko sem si premislila in izrezala črko iz rdeče pobarvanega papirja, sem še enkrat na hitro preletela članke o sinesteziji. Sprva sem brala črno bele printe, pomembno mi je bilo besedilo, ne toliko slike in diagrami. No, potem sem pogledala diagrame v barvah, na ekranu. R je res rdeč!

Pesem si predstavljam zeleno, čeprav ni ... no, razen drevesa. Oljke so v resnici bolj sivkaste kot zelene pa vendar. Dekle z lepim obrazom nabira oljke in se ne zmeni za moške, ki jo vabijo v Sevillo, Granado in Cordobo. Nikamor ne bo šla. Še kar nabira oljke, medtem ko jo veter s sivo roko objema okoli pasu.   Arbolé, arbolé seco y verdé.    La niña del bello rostro está cogiendo aceituna. El viento, galán de torres, la prende por la cintura.   Pasaron cuatro jinetes sobre jacas andaluzas con trajes de azul y verde, con largas capas oscuras.   «Vente a Córdoba, muchacha». La niña no los escucha.   Pasaron tres torerillos delgaditos de cintura, con trajes color naranja y espadas de plata antigua.   «Vente a Sevilla, muchacha». La niña no los escucha.   Cuando la tarde se puso morada, con luz difusa, pasó un joven que llevaba rosas y mirtos de luna.   «Vente a Granada, muchacha». Y la niña no lo escucha.   La niña del bello rostro sigue cogiendo aceituna, con el

Že leta me preganja "obsesija" s severnim / južnim polom, kamor gotovo ne bom nikoli šla, če zaradi drugega ne zato, ker od vsega najbolj sovražim dve stvari - temo in mraz. Ne glede na to, lahko severni pol izživim na drug način. Morda pa naslikam serijo polarnih slik, kdo ve. :-) Brodolom upanja (Das Eismeer, Die verunglückte Hoffnung, Die verunglückte Nordpolexpedition) Casparja Davida Friedricha je zame posebna odkar sem jo prvič videla v tetini črno-beli angleški čitanki, ko sem bila še v osnovni šoli. Vsebinsko je Friedricha navdihnila polarna odprava Williama Parryja, 1819-20. V tistem času je v Evropi vladala neke vrste "polaromanija", odprave so iskale severo-zahodni prehod, da bi skrajšala pot na vzhod. Menda najkrajša pot na Vzhod vodi čez severni tečaj, težava je le v tem da je večidel neprehodna, kot sem nekje zasledila. To so počeli od 16. stoletja dalje, jasno vse v službi trgovine, zaslužka, kapitala. Kar je od začetka izhajalo iz čisto gos