Proti zapadu - brodolom upanja

Že leta me preganja "obsesija" s severnim / južnim polom, kamor gotovo ne bom nikoli šla, če zaradi drugega ne zato, ker od vsega najbolj sovražim dve stvari - temo in mraz. Ne glede na to, lahko severni pol izživim na drug način. Morda pa naslikam serijo polarnih slik, kdo ve. :-)

Brodolom upanja (Das Eismeer, Die verunglückte Hoffnung, Die verunglückte Nordpolexpedition) Casparja Davida Friedricha je zame posebna odkar sem jo prvič videla v tetini črno-beli angleški čitanki, ko sem bila še v osnovni šoli. Vsebinsko je Friedricha navdihnila polarna odprava Williama Parryja, 1819-20. V tistem času je v Evropi vladala neke vrste "polaromanija", odprave so iskale severo-zahodni prehod, da bi skrajšala pot na vzhod. Menda najkrajša pot na Vzhod vodi čez severni tečaj, težava je le v tem da je večidel neprehodna, kot sem nekje zasledila. To so počeli od 16. stoletja dalje, jasno vse v službi trgovine, zaslužka, kapitala. Kar je od začetka izhajalo iz čisto gospodarskih razlogov, se je tekom stoletij sprevrglo v šport - tekmo, kdo bo prvi "odkril" severni oz. južni tečaj. Dogajalo se je marsikaj.

Caspar David Friedrich, Brodolom upanja, 1823-1824, olje na platnu, 126.9 × 96.7 cm, Kunsthalle Hamburg

Slika prikazuje brodolom po tem, ko je že končan. Ladja se je skoraj že potopila, ljudje so utonili, če pa se je po čudežu kdo rešil, v surovih polarnih razmerah ne bo dolgo preživel. Ni ne duha ne sluha o ljudeh, samo naslutimo jih lahko, glede na to, da ladje ne plujejo same. Odsotnost ljudi v Friedrichovih slikah ni nič nenavadnega, če jih je upodabljal so velikokrat majhni, neznatni v primerjavi z naravo ali pa gledalcu kažejo hrbet. Tudi v Brodolomu upanja je narava nedojemljiva, krutost pokrajine, mraz, led, ostrina severnega vetra, vse to je več kot lahko umetnik prikaže na platnu z določeno višino in širino. Ladja se je torej ravnokar potopila, ledene plošče se še vedno gibljejo, naletavajo druga v drugo, kot pravi Samuel Coleridge v Baladi starega mornarja: "Led tu, led tam, sam siv led v nedogled. Poka, vrešči, godrnja in rjove. Takšne glasove slišiš, ko izgibljaš zavest." Iz brezštevilnih poševnic v prvem planu res dobimo občutek, da se ledene plošče še vedno gibljejo, da voda pod njimi požira ladjo, vse pa se kopiči v ostri, koničasti, agresivni trikotniški obliki. Ta oblika se v ozadju ponovi še dvakrat, vendat popolnoma statično, ob negibnem horizontu, kot da se ni zgodilo nič. Na levi strani ladje sprva ne vidimo, pozornost plenijo ledene plošče, kot da bi čutili hlad in škripanje ledu. Nekje sem zasledila, da je nek kritik za ladjo na sliki zapisal, da je videti kot otroška igrača (ni želel biti posebej prijazen, glede na to, da je bila slika slabo sprejeta). To me je spomnilo na dogodek iz avtorjevega otroštva. Friedrichu se je kot otroku med drsanjem vdrl led. Na pomoč nu je priskočil mlajši brat, ki je potem utonil. Toliko o asociacijah.

Kasneje so si nemški ekspresionistični pesniki velikokrat izposodili polarno pokrajino, ko so želeli obravnavati odtujenost ljudi v sodobnih mestih. Arktika pomeni beg pred resničnostjo vsakdana in soočenje z lastno praznino. Polarno prostranstvo je bilo za tiste čase (verjetno tudi zdaj) nedojemljiva širjava, prazna terra incognita. V resnici ne vemo kaj je tam. Kot praznina, ki je pravzaprav polna možnosti ...

V Friedrichovih slikah, v upodabljanju narave najdemo sublimno, ko veličine enostavno ne moremo dojeti, ko je prevelika, da bi jo stlačili v platno. Ali je lahko besedilo sublimno? V smislu - ali je lahko sublimen letrizem, ali je lahko sublimen jezik? Ali je lahko kompleksnost tekture, ki nastane pri plastenju besed, nedojemljiva, ko iz znanega besedila nastanejo vse mogoče variacije znanih in neznanih zaporedij črk, besed, pomenov in to v več dimenzijah?

Ana Vidmar, Proti zapadu - brodolom upanja

Ker mora uporabljeno besedilo pri meni odražati uporabljene barve in vsebino, je bila idealna izbira Kosovelova Proti zapadu II: " Da je tvoje naročje / dobro kot smrt, / belo kot sneg, / hladno kot sneg. / Da vanj položim / žareči obraz, / pekoči obraz. / O, danes teko / reke srebrne / preko neba. / V dalji izginjajo / kot za gorami. / Tamkaj se strneva / ti in jaz. / Samá." Proti zapadu, iskanje severo-zahodnega prehoda, brodolom upanja (z malo začetnico) - morda pa kapital le ni vse. Zakaj Kosovel? Avtor besedila, ki ga uporabim mora biti pokojni najmanj 70 let, da nimam težav z avtorskimi pravicami, v nasprotnem bi potrebovala dovoljenje imetnika pravic. V resnici sem iskala hladno pesem. Hladno kot led, kot Friedrichova slika. 

Slika 1: Caspar David Friedrich, Brodolom upanja, 1823-1824, olje na platnu, 126.9 × 96.7 cm, Kunsthalle Hamburg (vir: wikipedia.org).

Slika 2: Ana Vidmar, Proti zapadu -- brodolom upanja, 2013, akril na vezani plošči, 50 × 50 cm.