Radovan Vlahović - Nenajavljeno kot smrt


Pred časom mi je Radovan predlagal, da bi naredila predlogo za naslovnico za njegovo knjigo "Nenajavljeno kot smrt", ki je bila prevedena v slovenščino. Zakaj pa ne ... Na kolonijo na Sorico sem nesla print knjige, ki smo jo potem zvečer brale, B je brala na glas ... Prve tri so nastale tam, Vile, ljubimke pa doma, ko ideje še niso popustile.


Nenajavljeno kot smrt

Za prvo ljubezen si leta nazaj mislil, da je skupek mladostne razigranosti čustev, neuresničene mesenosti in blage erotike. Spoznal si, kot v viziji preroka, da se nisi zavedal, da živiš še danes v zarisu prve ljubezni. Končno je prišla, nenajavljena kot smrt. Leta in leta si misel nanjo odlagal na stran.

»To bom kasneje, v samoti, ko bom imel čas,« si govoril. »O tem je škoda besed, to je že davna preteklost,« si se tolažil. Potlačil si jo z intenzivnim življenjem, branjem, modrostjo in izkušnjami, ki si jih črpal iz zakladnice literature. Sedaj pravzaprav niti ne moreš dojeti, kaj se ti je zgodilo – ona je tu, tvoja gospodarica, ki ji služiš že stoletja.

Prva ljubezen je zaobljuba in zarota za večno pripadnost dveh mladih ljudi. Najprej si jo izdal ti, zatem še ona. Veliko let si svojo izdajo pomanjševal. Bolela te je misel, da njej pripadata greh in slabost in sram te je bilo teh pomisli.

Zdelo se ti je, da verjameš zablodam, toda realnost te je postavila na trdna tla. Vse razen izdaje se da oprostiti. Leta dolgo si o tem molčal.

Spomin na prvo ljubezen, nenajavljeno kot smrt, je prispelo v tvojo dušo. In spoznal si, da pekel niso drugi.

Prestrašil si se in onemel.

Nenajavljeno kot smrt

O obarvanih mislih

Dolgo sem verjel, da so moje misli brez barve, vonja in okusa, da so očem nevidne, da so včasih podobne elektriki, ki zna stresti, ko jo zagrabiš brez izolatorja.

Kasneje sem odkril, da imajo moja razmišljanja barve polne odtenkov, in da opažam celoten spekter in pisanost barv, ki je podobno materialom, iz katerih se šivajo predpasniki, da so podobne prepletom mavričnih  barv; videl sem jih kot tibetanske mandale in postalo mi je jasno, kako zelo so razkošne in vzvišene v vsej svoji barvitosti. Kar mi je bilo všeč.

V večernih urah, pred spanjem, ob molitvi, sem jih vedno znova izzival v zavesti; ko mi je uspelo, sem odkrival neskončne možnosti sklopov in oblik mešanja barv; kot v kalejdoskopu in v kombinaciji z njimi so se mi vedno znova odkrivale nove oblike.

Zaželel sem si, da bi preostanek življenja preživel v molitvenem transu, v odpiranju obarvanih misli nekaj minut pred spanjem.

O obarvanih mislih

Povej že enkrat

Čas pomnim po slikah, zabeleženih po malih vznemirjenjih srca, ki nenavajeno zadrhti zaradi oholosti želje, ki je obenem tudi bolečina.

Leta so izpodjedla in razselila najina življenja, ki sta se po mladostniškem navzkrižju razšla. Sanje in resničnost so se pomešali. Ljubezen in hrepenenje sta se prevesili v molk in mimobežnost.

Ostalo je samo nemirno iskanje duše.

Kakor čas teče, vidim, da vse pogosteje prihajaš.

Vidim, da si želiš bližine.

Tu sem, povej mi že enkrat o tistem, o čemer si leta molčala.

Povej že enkrat

Vile, ljubimke


Prihajajo ponoči, v snu, ko odložim orožje razuma in telesu darujem počitek. Ko se mladi mesec, med krošnjami lip in cerkvenega zvona, dviga k zenitu.

Razpetega na postelji me držijo do zore, do prvih petelinov. Izmenično me polteno oskrunjajo, vlažne in tople. Telo mi drhti, nemočno in napeto od vznemirjenja, kot da bo vsak trenutek izbruhnilo.

Borim se proti predmetom poželenja in strasti. V mojem življenju se dan in noč zamenjujeta in molčita ter tajita o preživetem. Ko se prebudim, začutim, da sem bil ljubljen od sester noči, strastno in neprizanesljivo.

Obstajam kot brezglasna glasba, razstrojen v etru nežnosti od njih, ki se jim pravi vile, ljubimke.

Vile ljubimke I

Vile ljubimke II

Vile ljubimke III

Zadnja je moja najljubša ...

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Unciala, okvirji in omejitve

Gotske refleksije

La Biennale di Venezia - Viva Arte Viva