Sorica

A veš tisto, ko bi rad šel ven pa ne greš, ker te preveč zebe? No, to! Sonce se skrije za hrib in kot da ga nikoli niti ni bilo. Sedim na terasi, pišem s pomodrelimi prsti, dokler se ne spomnim, da vendar imam rokavice. Ne pomaga prav dosti, sem se prepozno spomnila. Vse vzporednice z uncialo so zgolj naključne. Stopim v kuhinjo, v škatli ne spomnim se več katerega sadnega čaja, sta ostali dve vrečki. Skuham si čaj in potem skodelico pestujem med orokavičenimi dlanmi. Namenoma si ne prižgem luči. Ne potrebujem je.
Sorica je idilična vasica med zelenimi griči. Tu ne slišiš prometa kot v mestu. Kljub vsemu, s skodelico čaja sedem na teraso. Nekje muka krava, nekje drugje so nehali žagati drva (ali kar koli so že žagali). Pred nekaj urami smo v gostilno grede srečale jagra v polni bojni opremi, s širokim zelenim ogrinjalom in klobukom vred. Zeleno je, zeleni griči, zelene trave, drevesa, vse je videti zeleno, v ne vem koliko odtenkih (J. trdi, da jih je osemdeset). B. pravi, da je Ivana Kobilica ob obisku Sorice izjavila nekaj kot "Ena sama špinača." V Sorici je bil rojen Grohar, slovenski impresionist.
Prepozno sem izvedela, da je tema likovne kolonije impresionizem. Po začetnem nedefiniranem čustvu, mešanici žalosti in nečesa, kar vleče na užaljenost pa to ni, nadaljujem s tem kar sem prinesla. Radovan je razmišljal o naslovnici za knjigo, ki bo izšla v slovenščini: Nenajavljeno kot smrt. Odločila sem se za akvarelno kaligrafijo in ruske barve, ki sem jih tokrat prvič uporabila in bila prijetno presenečena nad žarjenjem pigmentov.
Nastale so tri slike, doma sem naredila še eno. Bomo videli ...

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Unciala, okvirji in omejitve

Imaginarium

Gotske refleksije