Lepopisana

Nimam navade odgovarjati na neodgovorjene klice številk, ki jih ne poznam. Vem, nekoliko čudno v dobi obsedenosti z nenehno dosegljivostjo. Po navadi me niti ne zanima čigava je številka, enostavno neham misliti nanjo. Zadnjič je bilo drugače. Po prvotnem odzivu v stilu "me bo že poklical, če je nujno", mi ni dalo miru. V službi v zadnjem času delam na treh različnih računalnikih. Včasih se počutim kot kontrolor leta ali Mr. Spock. V stolu na koleščkih se vozim od enega k drugemu. Takrat pa sem poleg računalnikov v mislih imela tudi telefon, kar se ne zgodi prav pogosto (zato tudi ni zadnji krik mode). No, prav, stric G bi morda celo vedel. In je. In sem prekršila pravilo. Ali bi naredila kak 3D objekt za razstavo ob 25-letnici šole? Khm ... lahko tudi, čeprav se mi po glavi hkrati lepljivo počasi mota misel, ki pravi, da 3D objektov načeloma ne delam, nekako sem bolj 2D tip. Razmisli in mi napiši, reče. OK, si mislim, napišem tri možnosti, od katerih se mi zdi samo ena

... pa še marsikaj drugega bi lahko naštela pa raje ne bom. Preveč bi spominjalo na tok zavesti pri 39 stopinjah vročične bolnice, ki ne zna več biti bolna. Sinusi ... Vnetje sinusov ni zabavno. Sploh, ko se vleče dva (2) meseca. Hvala bogu je šlo po gobe. He, he ... Ščurki ... Nekje sem zapisala, da sem jedla antibiotike, ki so bili veliki kot ščurki ... le da so se z zniževanjem vročine zmanjševali tudi ščurki, khm, antibiotiki. Predalnik ... Ko bom velika, bom imela atelje. Ne vem sicer kdaj bo to, niti kaj je tisto, zatadi česar bi nenadoma postala "velika". Nekaj časa sem hodila v atelje k P-ju, akademskemu slikarju pri okoli sedemdesetih. Človek je dobričina, v njegovem ateljeju smo se res imeli fino. Korektur mi sicer ni delal, saj mi pri tem kar počnem ne more pomagati, sem pa imela prestor za delo z velikimi formati in mir, da sem lahko samo sedela pred sliko in se pogovarjala z njo, če je bilo treba. Pred koncem leta se je P moral odseliti,