Sinusi, ščurki in predalnik ...

... pa še marsikaj drugega bi lahko naštela pa raje ne bom. Preveč bi spominjalo na tok zavesti pri 39 stopinjah vročične bolnice, ki ne zna več biti bolna.

Sinusi ...

Vnetje sinusov ni zabavno. Sploh, ko se vleče dva (2) meseca. Hvala bogu je šlo po gobe. He, he ...

Ščurki ...

Nekje sem zapisala, da sem jedla antibiotike, ki so bili veliki kot ščurki ... le da so se z zniževanjem vročine zmanjševali tudi ščurki, khm, antibiotiki.

Predalnik ...

Ko bom velika, bom imela atelje. Ne vem sicer kdaj bo to, niti kaj je tisto, zatadi česar bi nenadoma postala "velika". Nekaj časa sem hodila v atelje k P-ju, akademskemu slikarju pri okoli sedemdesetih. Človek je dobričina, v njegovem ateljeju smo se res imeli fino. Korektur mi sicer ni delal, saj mi pri tem kar počnem ne more pomagati, sem pa imela prestor za delo z velikimi formati in mir, da sem lahko samo sedela pred sliko in se pogovarjala z njo, če je bilo treba. Pred koncem leta se je P moral odseliti, kraj kamor se je preselil, pa mi nekako ne ustreza, predaleč je. Kakor koli, žrtev je padla, tako da sem pianino odselila nazaj k staršem. Nič niso imeli proti, saj malega nečaka silno zanima. Menda si izmišljuje melodije, ki jih potem igra in po končanem igranju, ko počne nekaj drugega, še vedno prepeva taisto melodijo. Tako je to, ko otroku v zgodnjem otroštvu dozirajo Wagnerjevo Valkiro.

Malo manj kot polovico dnevne sobe sva donirala ateljeju. V moji omiljeni švedski trgovini onkraj meje sva kupila stalažo za rože, miza, na kateri so pred tem bile rože pa je napredovala v mizo za akvarele. In zdaj ... zdaj je prišel še predalnik. Je bel, velik in ima deset plitkih predalov za shranjevanje papirja (namenjen je načrtom).

Atelje lahko še malo počaka. 

To je on, Predalnik! :-)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Unciala, okvirji in omejitve

Gotske refleksije

Imaginarium