Ob 25-letnici

Nimam navade odgovarjati na neodgovorjene klice številk, ki jih ne poznam. Vem, nekoliko čudno v dobi obsedenosti z nenehno dosegljivostjo. Po navadi me niti ne zanima čigava je številka, enostavno neham misliti nanjo. Zadnjič je bilo drugače. Po prvotnem odzivu v stilu "me bo že poklical, če je nujno", mi ni dalo miru. V službi v zadnjem času delam na treh različnih računalnikih. Včasih se počutim kot kontrolor leta ali Mr. Spock. V stolu na koleščkih se vozim od enega k drugemu. Takrat pa sem poleg računalnikov v mislih imela tudi telefon, kar se ne zgodi prav pogosto (zato tudi ni zadnji krik mode). No, prav, stric G bi morda celo vedel. In je. In sem prekršila pravilo.

Ali bi naredila kak 3D objekt za razstavo ob 25-letnici šole? Khm ... lahko tudi, čeprav se mi po glavi hkrati lepljivo počasi mota misel, ki pravi, da 3D objektov načeloma ne delam, nekako sem bolj 2D tip. Razmisli in mi napiši, reče. OK, si mislim, napišem tri možnosti, od katerih se mi zdi samo ena taka, ki bi jo res naredila pa še pri tej ne vem kako bi se obnašal material, ker česa takega še nikoli nisem poskusila. Bi dovolili vrtanje v strop? Najverjetneje ne. Čez nekaj časa pride odgovor, ki pravi, da bo raje raztavil sliko, ki jo je "zaplenil" in se bojim, da je nikoli več ne bom videla. Razplet je bil pravzaprav odličen, saj mi je živo srebro nad rdečo črto preprečilo kakršno koli gibanje v smeri kreacije nesojenih 3D objektov.

Proti zapadu - brodolom upanja, akril na vezani plošči, 50 × 50 cm, 2013. Več piše tukaj: http://lepopisana.blogspot.com/2013/04/proti-zapadu-brodolom-upanja.html

To se je dogajalo v začetku marca, razstava je bila v začetku aprila, objava sledi zdajle. Razstava je v galeriji Spomeniško-varstvenega centra in še vedno teče, če bi si jo moj zvesti bralec in pol želel ogledati.

Edino kar sem pogrešala, so bili napisi pod slikami, ki bi gledalcu povedali kdo je avtor in s kakšnim delom imamo opravka. Nekaj del mi je bilo še posebej všeč pa nimam pojma čigava so ... ne podpisujejo se vsi na vidno mesto. ;-)
 




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot
Preberite več

Kačji pastir

Slika
Oblečen je v jesen, zamolklo rdečo, ki je z vsakim dnem, ki ga preleti nad vodo, temnejša. Voda je mirna kot steklo. Rdeča je, v njej se zrcali rdeče nebo. Gladino plašno predirajo vitki, zarjaveli nebotičniki. Njihova črna okna slepo zro v tišino. Ne maram ščurkov. Res jih ne maram, čeprav nisem še nobenega srečala, ki bi mi kaj hudega hotel. Po navadi gredo svojo pot in se niti ne zmenijo zame. Tisti v Regiiu Calabrii je (se mi zdi) celo bežal pred menoj. Tu in tam celo naletim na fotografijo, na kateri dotični primerek kuka izza vogala in je posneta iz direktnega zornega kota, da se modela vidi v obraz. Takrat je zelo simpatičen. Mirno si ga predstavljam kot junaka otroške risanke: na primer Ščurki oropajo banko ali Ščurek na nedeljskem izletu. Nič ne pomaga … ne maram ščurkov. Kljub temu mali mazohistek v meni rad prebira članke o ščurkih. Več kot jih je, bolj privlačen je članek. Če so pa v njem celo fotografije, je veselje toliko večje. Iz prebiranja sem se marsikaj naučila o šč
Preberite več