Tramontana And Other Winds


I'm still inspired by the Adriatic, its islands and blue water. After the painters from previous post left, some of us stayed on Rab for a couple of more days, in my case only two. I painted another abstract calligraphic wind. Actually, it didn't have a title or specific content at the time. I used to be inspired by words and texts, but I'm not anymore. I just let ideas flow, they don't have to mean anything. The meaning usually arrives latter. Tramontana was one of those nameless paintings, painted almost out of nothing. If I thought about anything, it was playing with glazes in the background. I used to invent elaborate titles to my paintings, they usually spoke to me alone and were connected to the text which inspired me to paint in the first place. Not anymore. I don't think about titles. While painting Tramontana, I sat with J under the trees from the previous post. She said the painting looked like wind, like tramontana leaving silvery trails. 

Tramontana, acrylic on canvas / akril na platnu, 70 × 70 cm

So I decided to name the other two as well and wind related titles came naturally as if I was inspired by winds even before I started painting. The titles are Inner Side of the Wind and Bakar Bay Wind (which can be pretty nasty in winter time, throwing water around).

Bakar Bay Wind / Veter v Bakarskem zalivu, acrylic on canvas / akril na platnu, 70 × 70 cm

*
Še vedno me navdihuje Jadran, otoki in morje. Potem, ko je večina slikarjev odšla, nas je nekaj ostalo na Rabu. Midva sva podaljšala za dva dni. Občutno premalo pa vendar. Naslikala sem še eno abstraktno kaligrafsko na temo vetra. pravzaprav takrat še ni imela naslova. Nekoč so me navdihovala besedila, sedaj ne več. Ne morem reči, da navdih izhaja iz česar koli oprijemljivega. Samo slikam, ne razmišljam več. Pomen, vsebina pride kasneje. Tramontana je ena od takih slik. Če sem sploh o čem razmišljala, sem o tehniki, o igri lazur v ozadju. Včasih sem si izmišljevala zapletene naslove, take, ki so nekaj povedali samo meni in so po navadi izhajali iz besedil, ki so bila podlaga slikam. Niti o naslovnih ne razmišljam več. Tudi ta bi ostala brez, če ne bi J pripomnila, da jo spominja na veter. Na tramontano, ki pušča srebrnkaste sledi. 

Inner Side of the Wind / Notranja stran vetra, acrylic on canvas / akril na platnu, 70 × 70 cm

Tako sem se odločila, da poimenujem tudi drugi dve sliki, ki sta nastali na Rabu. Skoraj v trenutku sta privrela na dan naslova, ravno tako povezana z vetrovi: Notranja stran vetra in Veter v Bakarskem zalivu (ki zna biti precej neugoden, ko pozimi premetava vodo sem ter tja).


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši...
Preberite več

Istarski cukarini

Slika
Že nekaj let se ne ukvarjam z novoletnimi darili. Začelo se je z razmišljanjem o tem kaj kupiš človeku, ki ima vse, preko moje averzije do nakupovalnih središč v prazničnem času in se končalo s posvojitvijo svakinjine ideje o peki piškotov, ki se lahko lično zapakirajo v vrečke ali škatlice. Vsako leto napečem nekaj vrst piškotov, ki jih potem med seboj zmešam. Nekaj jih je stalnih, kot na primer frizijski keksi, mandljeve ploščice in istarski cukarini. Recept zanje sem našla pred leti na neki hrvaški spletni strani, gre pa takole: »Tim jednostavnim starinskim keksima umočenim u lozovaču i kristalni šećer nekome zasladite susret.« Všeč mi je tole: nekome zasladite susret … Sestavine: 500 g ostre moke 150 g sladkorja 150 g masla 1/2 vrečke pecilnega praška 2 jajci 1 vaniljev sladkor malo soli žganje in kristalni sladkor Sestavine zmešamo in jih dobro pregnetemo. Testo pustimo za kratek čas počivat (ne dajem ga v hladilnik, samo pri miru ga pustim). Oblikujemo piškote (če imam f...
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot ...
Preberite več