Lepopisana

Sadovnjak Tamaro sem spoznala na ateljejskih vajah. Že takrat se mi je zdela precej temeljita v učenju. Medtem ko smo se drugi študentje okoli modela posedli več ali manj naključno, je Tamara iskala bolj "zaguljen" pogled in naposed izbrala pogled od zadaj in od strani: zadnji del glave, uho, del lica, vrat, rama. Enak pristop ima tudi do drugih študij: od kubizma, ekspresionizma in abstraktne umetnosti do grafike.    Orleska gmajna Vsi, ki me malo bolje poznajo vedo, da padam na modernizem, na gibanja kot so kubizem, fiuturizem, ekspresionizem, po drugi strani pa občudujem slikarje, ki uporabljajo močne barve, take, ki bruhajo iz tub in kar kličejo po disciplini. Tamara to doseže z obliko, v katero zapre barvo, da ne more več nikamor, da ostane. V zloženki, ki sem jo dobila na razstavi, sem prebrala nekaj kot "zakaj tako nasilne barve". Moram priznati, da se mi niso zdele nasilne, niti najmanj. Na prvi pogled so me njene živo bravne ekspresivne slik

Arcadia is an art school, a former art colony, where Meg Rosenthal accepts a teaching post, following the death of her husband, leaving her and her daughter in financial difficulties. While there, she is given an opportunity to study letters and journals by the school’s founders, Vera Beacher and Lily Eberhardt, she is writing a doctorate about. Meg stumbles upon Lily’s journal which remained hidden since her death, somewhere in the late 1940s. Or so she thinks … Soon after Meg arrives, a student is killed, falling form a forest’s edge into a gorge. A local sheriff treats her death as suspicious. It’s the same gorge Lily Eberhardt fell into all those years ago. Did she kill herself, was she pushed, was she really meeting a man she was supposed to escape with? The student’s death isn’t the only one. While reading Lily’s journal, Meg starts to see how the past affects the present. Shadows thrown by old sins are long and as always, secrets don’t stay buried forever. A

"Velikokrat so mi rekli, da ne spadam v to stoletje," je menda rekel Henri Rousseau. Ne, res ni spadal v svoj čas. Težko ga je bilo popredalčkati pravzaprav nemogoče, saj ni spadal v noben -izem, takrat veljavnih avantgardnih gibanj. Obiskovalci so se smejali pred njegovimi slikami, on pa se ni pustim motiti. Kritiki niso vedeli kaj bi z njim, zdel se jim je otroško naiven in smešen. Za potrebe klasifikacije umetnostnih zgodovinarjev je bil izredno neugoden, saj je bil popolnoma neprimerljiv s sodobniki. Bil je samouk outsider, eden od redkih umetnikov z "osem urnim šihtom", klicali so ga carinik Rousseau. Ne glede na to, da občinstvo ni vedelo kaj bi si mislilo o njegovih delih, so ga umetniki videli drugače. Marsikoga iz zgodnje avantgarde, predvsem kubiste, je prevzel njegov realizem. Rousseau je bil izreden, ekscentričen slikar z otroškim očesom in čisto dušo, ki je bil sposoben prodreti v bistvo resničnosti, kot jo je sam dojemal. Njegov realizem je včasih