Tamara Špitaler Škorić - Moje barve, moje oblike


Sadovnjak
Tamaro sem spoznala na ateljejskih vajah. Že takrat se mi je zdela precej temeljita v učenju. Medtem ko smo se drugi študentje okoli modela posedli več ali manj naključno, je Tamara iskala bolj "zaguljen" pogled in naposed izbrala pogled od zadaj in od strani: zadnji del glave, uho, del lica, vrat, rama. Enak pristop ima tudi do drugih študij: od kubizma, ekspresionizma in abstraktne umetnosti do grafike. 
 
Orleska gmajna
Vsi, ki me malo bolje poznajo vedo, da padam na modernizem, na gibanja kot so kubizem, fiuturizem, ekspresionizem, po drugi strani pa občudujem slikarje, ki uporabljajo močne barve, take, ki bruhajo iz tub in kar kličejo po disciplini. Tamara to doseže z obliko, v katero zapre barvo, da ne more več nikamor, da ostane. V zloženki, ki sem jo dobila na razstavi, sem prebrala nekaj kot "zakaj tako nasilne barve". Moram priznati, da se mi niso zdele nasilne, niti najmanj. Na prvi pogled so me njene živo bravne ekspresivne slike spomnile na nemške ekpresioniste, če posebej na Franza Marca in njegove živali v različnih živih barvah: rumene krave, veliki modri konji, rdeči konji.

Ob Savi
Ne, niso nasilne barve, simbolizirajo pogled na svet, na resničnost, izraz notranjega sveta, vendar kot odraz tranutnega časa, razpoloženja, čustva, ki izvira iz izbranega motiva. Ravno te močne barve me transportirajo v domišljijski svet, ki pa je ravno tako resničen kot tako imenovana resničnost. Njene slike razumem kot upor proti sivini vsakdana, monotoni rutini in pomanjkanju domišljije in odprtosti. Zakaj drevesa ne bi bila vijoličasta ali grmovje sestavljeno iz rdečih polkrogov. Ne gre toliko za to kako drevesa in grmovje izgledajo v resničnosti, temveč kaj nam povedo, če so taka kot jih naslika Tamara. Kako nas nagovorijo, kaj izvlečejo iz nas.

Potovanje
Ena izmed prvih Tamarinih slik, ki sem jih videla je bila kubistična. Tudi na razstavi so mi ravno te prve padle v oči, obešene na levi strani razstavnega prostora, za Tamarnim hrbtom, ko je vstala izza male sive mizice. Všeč mi je analitično razstavljanje motiva, prikaz več pogledov na isti predmet iz razičnih zornih kotov. Včasih se mi zdi, da gledam kombinacijo različnih pogledov različnih gledalcev v različnih časovnih obdobjih in ravno to pušča delo široko in odprto interpretaciji, dojemanju ali vtisu. Tamarin pijanist spominja na Duchampov Akt, ki sestopa po stopnicah, le da je njegovo gibanje videti hitrejše, bolj strastno, kot glasba, ki jo igra in ga je prevzela do te mere, da je za seboj potegne občinstvo, ki se z vsako odigrano noto premakne bližje k odru. Podoben je Emonec, v barvah, ki bi si jih zlahka izbral Georges Braque in slika ni tako monokromatska kot je videti od daleč. Ko se ji približamo in jo pobliže pogledamo vidimo, da je barv veliko več. Emonec prihaja, počasi in mehko prihaja iz preteklosti v sedanjost.  

Pijanist
Emonec

V zadnjem času se Tamara izraža tudi v grafiki. Učenja te tehnike se je lotila z enako zavzetostjo kot se je lotevala drugih študij. Tamara izbira zelo različne motive, od tihožitja in krajine, do portreta in figure. Ne glede na izbiro motiva ali tehnike, jim je skupno eno: vse slike so nezmotljivo njene.

Na izletu
Vse fotografije so objavljene z dovoljenjem avtorice, naslovi so Tamarini, razen Sadovanjaka in Emonca, ki sem ju poimenovala sama, izhajajoč iz informacij na njenem spetnem profilu. 

Razstava je na ogled v galeriji Spomeniško varstvenega centra, na Trgu francoske revolucije 3, v Ljubljani, vsak dan od 12. do 20. ure do 30. 7. 2015.



Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

What’s In A Name 2016

Vincent van Gogh, Med žitom in nebom