Henri Rousseau, Il Candore Arcaico

"Velikokrat so mi rekli, da ne spadam v to stoletje," je menda rekel Henri Rousseau. Ne, res ni spadal v svoj čas. Težko ga je bilo popredalčkati pravzaprav nemogoče, saj ni spadal v noben -izem, takrat veljavnih avantgardnih gibanj. Obiskovalci so se smejali pred njegovimi slikami, on pa se ni pustim motiti. Kritiki niso vedeli kaj bi z njim, zdel se jim je otroško naiven in smešen. Za potrebe klasifikacije umetnostnih zgodovinarjev je bil izredno neugoden, saj je bil popolnoma neprimerljiv s sodobniki. Bil je samouk outsider, eden od redkih umetnikov z "osem urnim šihtom", klicali so ga carinik Rousseau. Ne glede na to, da občinstvo ni vedelo kaj bi si mislilo o njegovih delih, so ga umetniki videli drugače. Marsikoga iz zgodnje avantgarde, predvsem kubiste, je prevzel njegov realizem. Rousseau je bil izreden, ekscentričen slikar z otroškim očesom in čisto dušo, ki je bil sposoben prodreti v bistvo resničnosti, kot jo je sam dojemal. Njegov realizem je včasih magičen in fantastičen, drugič spet leden in neusmiljen. Cenila sta ga Guillaume Apollinaire in orfist Robert Delaunay. Delaunayeva mati je pri Rousseauju naročila Krotilko kač (La Charmeuse de serpents). Picasso je priredil že velikokrat opisano zabavo zanj, ki se je, če je verjeti anekdoti, ki je prerasla v legendo, začela kot rahel posmeh, končala pa v splošnem vzklikanju Rousseauju. Takrat naj bi Rousseau Picassu, ki je ravno takrat menda slikal Avignonske gospodične rekel, da sta onadva največja umetnika svojega časa: Picasso v egipčanskem slogu, Rousseau pa v modernem. Velik vtis je naredil na italijanske futuriste in na umetnike iz kroga Modrega jezdeca, še posebej na Kandinskega.

Henri Rousseau, La Guerre or La chevauchée de la Discorde, 1894, olje na platnu, 114 × 195 cm, Musée d'Orsay, Pariz, vir

V prostem času je rad obiskoval pariški botanični vrt, kjer je črpal inspiracijo za sanjske džungle, ki jih je upodabljal na platnih ogromnega formata. Predno je začel slikati, je v glavi videl dovršeno sliko, ne glede na to kako kompleksna je bila. Kljub temu so se med slikanjem pojavljale stvari, ki ga presenetile. Ko so se pojavile divje živali, se je moral s pogledom skozi okno prepričati, da je še vedno v Parizu. Hrup mesta in železnice sta ga pripeljala nazaj v resničnost, vendar so bile vizije, ki so se postopoma pojavljale na platnu, še vedno tam. Edina rešitev je bila naslikati jih in jih tako obvladati, s tem pa osvoboditi samega sebe in jih prenesti na gledalca. 

Henri Rousseau, Moi-même, portrait-paysage, 1889-90, olje na platnu, Národní galerie, Praga, vir

Razstava v Doževi palači v Benetkah, je po postavitvi podobna razstavi, ki je bila v letu 2013 posvečena Monetovemu "povratku v Benetke". Tako kot takrat Monetova, tudi tokrat niso razstavljena samo Rousseaujeva dela. Velik del razstave je posvečen umetnikom in delom, ki so navdihnila Rousseauja, kakor tudi tistim, ki jih je navdihnil sam Rousseau. Poleg del Carla Carraja in Giorgia Morandija imamo priložnost videti tudi Cezana, Kandinskega, Picassa, Delaunaya, Diega Rivero in že marsikaterega slikarja, ki je zaznamoval čas zgodnje avantgarde.

Henri Rousseau, Le Charmeuse de serpents, 1907, olje na platnu, 169 × 189,5 cm, Musée d'Orsay, Pariz, vir

Rousseauja po navadi srečujem v knjigah, ki govorijo o fantastični umetnosti. No, ne samo tam, ampak večinoma tam. Fantastično ne pomeni nasprotje resničnosti ampak prej posebno manifestacijo resničnosti, introspektivni pogled umetnika. Rousseaujeve slike večinoma opisujejo kot mešanico absurda in nežnosti, groteske in čudaštva z izredno lepim in poetičnim. Njegovi prizori so sanjski, vendar tega iz  malih reprodukcij nikoli nisem zares začutila. Morala sem jih videti v živo. Ogromna platna v pridušeni svetlobi prostorov Doževe palače, vse mogoče in nemogoče divje živali v džunglah, La Charmeuse de serpents, ki ji vidim samo oči in veliko kačo, ki ji objema vrat, medtem ko glasba lenobno lebdi nad zeleno vodo. Takrat sem šele dojela dimenzijo sanjskosti, nasmehnila sem se sama sebi ... pa saj ne more biti tako preprosto. Pa je. Slike prikazujejo prizore, ki so odtrgani iz časa, nimajo prav nobene povezave z resničnostjo, tisto objektivno, če to sploh obstaja (po mojem ne pa vendar). Občutek je podoben tistemu, ko v sanjah gledam samo sebe, kot da se me sanjski prizor sploh ne tiče, ne čutim, ne vonjam, ne slišim ... vidim pa in skozi gledanje pridejo vsi tisti občutki, ki sem jih pred tem zanikala. Silovito me prežamejo, da kriče planem pokonci, iz nočne more, ki me sploh ni navdala z občutkom strahu.

Razstava je na ogled od 6. septembra 2015.