In Your Eyes 3D - WIP



I had some cubes left over from a last year's project. I wanted to have different sizes of them but then decided against it. I ended up with seven cubes, hanging from the ceiling, with something looking like mediaeval manuscripts written all over them (link).

This time I decided to do a three-dymensional polyptych in same colours I used on the two-dymentional one entitled In Your eyes, which is currently exhibited in Velenje. This is no joke, it's getting more complicated, each time I turn the cubes to continue the image. So why am I doing it? No one knows really. A little voice inside of my head sounds dangerously like JFK saying: "Not because it's easy but because it's hard!" The older I get, the more I like a good challenge.




Od lanskega projekta za diplomsko nalogo je ostalo sedem kock s stranico 15 cm. Takrat sem razmišljala, da bi jih bilo štirinajst, sedem s stranico 10 cm in sedem večjih. Na koncu sem se odločila samo za manjše. Gre za visečo instalacijo, popisano z nečim, kar je podobno srednjeveškemu rokopisu. Več o tem si lahko pogledate tukaj: klik.

Odločila sem se za tridimenzionalni poliptih, ki bi ustrezal dvodimenzionalnemu, ki je pod imenom V tvojem pogledu, razstavljen v Rastavišču Gorenje v Velenju. Ne glede na to, da je na prvi pogled videti enostavno, stvar ni hec. Kadar koli obrnem kocke se motiv zakomplicira. In zakaj potem to počnem? Tega pravzaprav nihče točno ne ve. Mali rdeči hudiček na levi rami mi prišepetava z glasom, ki je nevarno podoben JFK-ju: "Ne zato, ker bi bilo enostavno, ampak zato, ker je težko!" Starejša ko sem, raje imam izzive, enostavne stvari niso vznemirljive, vse povedo še preden se jih lotim.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot
Preberite več

Kačji pastir

Slika
Oblečen je v jesen, zamolklo rdečo, ki je z vsakim dnem, ki ga preleti nad vodo, temnejša. Voda je mirna kot steklo. Rdeča je, v njej se zrcali rdeče nebo. Gladino plašno predirajo vitki, zarjaveli nebotičniki. Njihova črna okna slepo zro v tišino. Ne maram ščurkov. Res jih ne maram, čeprav nisem še nobenega srečala, ki bi mi kaj hudega hotel. Po navadi gredo svojo pot in se niti ne zmenijo zame. Tisti v Regiiu Calabrii je (se mi zdi) celo bežal pred menoj. Tu in tam celo naletim na fotografijo, na kateri dotični primerek kuka izza vogala in je posneta iz direktnega zornega kota, da se modela vidi v obraz. Takrat je zelo simpatičen. Mirno si ga predstavljam kot junaka otroške risanke: na primer Ščurki oropajo banko ali Ščurek na nedeljskem izletu. Nič ne pomaga … ne maram ščurkov. Kljub temu mali mazohistek v meni rad prebira članke o ščurkih. Več kot jih je, bolj privlačen je članek. Če so pa v njem celo fotografije, je veselje toliko večje. Iz prebiranja sem se marsikaj naučila o šč
Preberite več