In Your Eyes - Exhibition Closing


I'm of the opinion that a letter in itself is devoid of meaning, although with it's shape as well as the possibility to create a word that carries meaning, it brings countless associations to mind. In the In Your Eyes polyptych letters are intertwined so that they form a uniform subject matter which travels form one painting to the next. It reminds me of see foam. A visitor of the exhibition remarked that it reminded him of a ribbon in rhythmic gymnastics. The letters may have come from infinity, from paintings before the first one and it may continue after the eighth painting. Between these eight paintings there may be infinite number of paintings we at the moment cannot see. It reminds me of A Book of Sand by Jorge Luis Borges, it neither has the beginning nor the end. We may imagine the infinite, but then again we may not. It depends on us, our interests, questions we ask ourselves.




Under the intertwined letters there are disciplined rows of text, or so it seems. When we want to read the words, we discover that it cannot be done, since the words are not words at all, they don't mean anything, there are just letters. In fact they are similar to the intertwined letters in the foreground; perhaps they are just an echo of readable texts I wrote in my early works, before I chose the path to abstraction. I wonder how far I can go with disassembling letters to strokes, until I get to patterns, lace, tangle, but in such a way that the letters remain, even if just for me. I still need the feeling that the strokes I make represent letters, the feeling that I still write paintings.

Apart of the subject matter I see the illusion of infinity in the colour I chose. I find blue as a mystic colour. It's deep, it pulls a viewer in. It doesn't carry any firm associations in itself; at best it represents see or sky. Both are infinite in their own way. What do blue expanses hold? Nothing, emptiness or infinite possibilities? Take your pick.




Red paintings are totally different, even though the subject matter is the same. There is still a mesh of letters in uncial script, again each stroke is coloured individually and many times it is difficult to decipher which letter we see. The main difference is in the colour, in its character. Red is much more physical. These paintings are clear to me, perhaps that's why there are only four and they are individual. There's no talk of infinity here.

For me paintings are a way of answering questions I ask myself, a way to finish some personal research or to face my own demons. What did In Your Eyes bring? It made me see the possibility of answers preceding questions, a redefinition of the order I was used to.

I talk a lot about possibilities, I use words like "can" or "may", I like to leave things open. Whatever I wrote about these paintings is my view. Yours can be different and it should be. 

*


Črka sama po sebi nima pomena, čeprav vzbuja nešteto asociacij, tako z obliko kot tudi z  možnostjo poimenovanja predmetov oz. možnostjo sodelovanja v besedah, ki poimenujejo najrazličnejše predmete. V poliptihu V tvojem pogledu so črke prepletene med seboj in kot morska pena potujejo iz enega platna v drugo. Lahko, da so prišle iz neskončnosti, iz platen pred prvim in da se po osmem nadaljujejo v neskončnost. Enako lahko velja tudi za prostor med slikami. Lahko, da je tudi med dvema tukaj razstavljenima slikama še neskončno slik. Podobno Borgesovi Knjigi iz peska, ki se nikjer ne začne, niti se nikjer ne konča. Lahko si predstavljamo neskončnost, ni pa nujno. Odločitev je odvisna od nas samih, od naše zgodovine, osebnih stanj, vprašanj, ki jih si vsakodnevno zastavljamo.  

Pod prepletom so na videz disciplinirane linije črk, ko pa se približamo, da bi jih prebrali, ugotovimo, da besede, ki so pogosto enozložnice, v resnici ne pomenijo nič. Samo videti so kot besedilo, pravzaprav so po vsebini podobne prepletu črk v prvem planu, pomenijo pa nek odzven berljivih besedil, ki sem jih pisala v zgodnejših delih in nadaljevanje poti k abstrakciji. Zanima me kako daleč lahko grem s prepletom črk, razbijanjem črk na posamezne poteze, na raven vzorca, čipke, preleta, vendar tako, da črke še vedno ostanejo pa čeprav samo zame, da imam še vedno občutek, da poteze, ki jih vlečem s čopičem predstavljajo črke, da še vedno pišem slike.




Ta navidezna neskončnost motiva se odraža tudi v barvi, ki sem jo izbrala za razstavljena dela. Modra barva je mistična, globoka, je barva, ki te lahko posrka vase, ne nosi v sebi neke trdne asociativne povezave, največ, na kar lahko spominja sta nebo in morje. Oboje pa je neskončno, vsako na svoj način. Kaj je v modrih prostranstvih? Nič, praznina ali neskončno možnosti? Kakor za koga.

Rdeče slike imajo popolnoma drugačen značaj, čeprav je motiv podoben. Tudi tu gre za preplet črk, izpisanih v srednjeveški irski unciali, tudi tu so črke razbite na posamezne poteze, ki so pobarvane vsaka posebej in nemalokrat namenoma popačene, čeprav se črke še vedno da razpoznati. Razlika je v barvi, v značaju rdeče barve, ki je veliko bolj fizična. Pri teh slikah mi je vse jasno, vse so mi povedale, zato so samo štiri in zato nastopajo samostojno.  

Slike so zame sredstvo odgovarjanja na vprašanja, ki si jih postavljam, zaključek nekih osebnih raziskovanj ali soočanje z mojimi demoni. Kaj novega je prineslo V tvojem pogledu? Situacijo, ko sem se zavedla vprašanj šele potem, ko so prišli odgovori.

Govorim o možnostih, veliko uporabljam besedico »lahko«, puščam stvari odprte. Kar koli sem povedala o slikah, je moj pogled. Vaš je lahko drugačen in prav je tako. Pa še nekaj je, kar te slike zahtevajo. Premišljenost, čas in počasno ogledovanje, ki je tako različno od današnjega prehitrega načina življenja.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Imaginarium

Gotske refleksije

Unciala, okvirji in omejitve