Kačji pastir

Oblečen je v jesen, zamolklo rdečo, ki je z vsakim dnem, ki ga preleti nad vodo, temnejša. Voda je mirna kot steklo. Rdeča je, v njej se zrcali rdeče nebo. Gladino plašno predirajo vitki, zarjaveli nebotičniki. Njihova črna okna slepo zro v tišino.

Ne maram ščurkov. Res jih ne maram, čeprav nisem še nobenega srečala, ki bi mi kaj hudega hotel. Po navadi gredo svojo pot in se niti ne zmenijo zame. Tisti v Regiiu Calabrii je (se mi zdi) celo bežal pred menoj. Tu in tam celo naletim na fotografijo, na kateri dotični primerek kuka izza vogala in je posneta iz direktnega zornega kota, da se modela vidi v obraz. Takrat je zelo simpatičen. Mirno si ga predstavljam kot junaka otroške risanke: na primer Ščurki oropajo banko ali Ščurek na nedeljskem izletu. Nič ne pomaga … ne maram ščurkov. Kljub temu mali mazohistek v meni rad prebira članke o ščurkih. Več kot jih je, bolj privlačen je članek. Če so pa v njem celo fotografije, je veselje toliko večje. Iz prebiranja sem se marsikaj naučila o ščurkih. Vem, da so nekatere vrste velike do devet (9) centimetrov, nekatere druge pa celo žvižgajo. Muzikaličen tip, ni kaj. Nič ne pomaga … ne maram ščurkov.

Zato imam pa grozno rada kačje pastirje. Ne vem od kod ta ljubezen do njih, vendar me niti ne zanima. Lansko leto so letali nad potokom, ki teče mimo Biotehniške fakultete. Bilo jih je več, vsi pa so bili enaki: črni in močno modri, da se jih ni dalo zgrešiti. Ne spomnim se, da bi jih kdaj prej videla tam. Po navadi sem jih videvala ob koseškem bajerju, vendar so tisti drugačni, večji in manj barviti, čeprav ravno tako lepi. Ljudje se že tisočletja ukvarjajo z njimi, kar dokazujejo podobe na lončevini ameriških Indijancev in legende. V različnih jezikih se različno imenujejo, marsikje po Evropi ne ravno laskavo. Kakor koli, najbolj mi je všeč japonska simbolika: med drugim pogum, moč, sreča in zmaga. Velikokrat se pojavljajo v japonski literaturi in haikujih. Če bom res kdaj imela kaj na hrbtu, bo to kačji pastir … ker sem zmagala.

Prebrala sem, da so v pradavnini letali nad karbonskimi presličnimi močvirji. Gotovo bodo v prihodnosti tudi nad drugačnimi. Kmalu pojdem pogledat na PST. Upam, da pridejo letos spet.

P.S.:
http://www.odonatolosko-drustvo.si/PASTIRJI.html

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši
Preberite več

Vincent van Gogh, Med žitom in nebom

Slika
Vincent van Gogh, Tihožitje s krompirjem, 1885, olje na platnu, 47 x 57 cm, Museum Boijmans-van Beuningen, Rotterdam (posojeno iz privatne zbirke) Verjetno imajo res prav tisti, ki pravijo, da ima vse svoj čas. Ta fraza mi nikoli ni bila posebno všeč, saj sem jo kot šolarka pogosto slišala. Tudi Van Gogh ima v moji glavi svoj čas. Nekoč sem ga poznala predvsem po Sončnicah in Zvezdni noči, po kakšnem avtoportretu in kratkih opisih v pregledih zgodovine umetnosti. Pa še nekaj je … stavek, ki se ga spomnim iz otroštva: to je tisti slikar, ki si je odrezal uho. Potem sem pred kakšnim mesecem prebrala knjigo ravno o tem: Van Gogh's Ear: The True Story, avtorice Bernadette Murphy. Knjiga ne govori samo o okoliščinah, ki so privedle do epizode z ušesom, ampak tudi o njegovem življenju, delu in pogledu na svet. Knjiga mi je Van Gogha približala kot človeka. Nehal je biti samo oddaljena figura iz knjig o zgodovini umetnosti, ki načeloma ne povedo prav veliko. Dodatno navdušenje j
Preberite več

What’s In A Name 2016

Slika
I 've never taken part in a reading challenge before. When I stumbled upon What's In a Name, I decided to give it a try. Here it goes:   The basics The challenge runs from January to December. During this time you choose a book to read from each of the following categories (examples of books you could choose are in brackets – I’ve included some from other languages, and translations most definitely count!): A country (try not to use ‘Africa’!) Suggestions: Daphne Du Maurier’s Jamaica Inn, Xiaolu Guo’s I Am China, Martin Wagner’s Deutschland) An item of clothing (Su Dharmapala’s Saree, Ann Brashare’s The Sisterhood Of The Traveling Pants, Javier Moro’s El Sari Rojo; Pierre Lemaitre’s Vestido De Novia) An item of furniture (Marghanita Laski’s The Victorian Chaise-Longue; C S Lewis’s The Silver Chair; Goslash;hril Gabrielsen’s The Looking-Glass Sisters) A profession (Adriana Trigiani’s The Shoemaker’s Wife; Mikhail Elizarov’s The Librarian) A month of the year (El
Preberite več