Brown Paper Sketcbook & Haruki Murakami


Brown Paper Sketchbook


I remember standing in an art supply shop admiring sketchbooks and loose drawing paper. I took an A5 wire bound Kraft Hahnemühle sketchbook, fascinated by its brown cover and brown paper. It looked like a basic, no nonsense notebook. I thought it would be nice to use it for chalk of crayon sketching. Brown paper would be perfect for a white crayon. I bought it, but a white crayon never touched those brown pages. It doesn't matter, the paper doesn't have enough tooth anyway. Looking back, I don't know what got into me to make me so fascinated by brown paper. It's not practical. All the same, I decided to use it, to fill it up no matter what. Days are getting longer. I was doodling the other day and new ideas started to immerge. The future looks good.

 

Haruki Murakami


I love reading on a bus. Even when I don't get a seat, it doesn't matter, I can read standing up. Every now and again I get a strange look from a fellow passenger. Apparently it is perfectly normal to stare into your smart phone, but seeing an idiot with an old-fashioned paper book appears otherworldly. I love book in paperback I can carry in my shoulder bag. There is an advertisement I remember seeing on a bus: A book is a weapon, take it with you when you ride a bus. I remember this sentence every time I see a hardback book and an arms licence crosses my mind. A book definitely is a weapon but not in a literal sense. The other day I bought 1Q84 complete trilogy by Haruki Murakami. It's got 1328 pages and a very thick spine. I don't think it'll fit onto my bag, so reading it on a bus might be a bit awkward. I think I'll try anyway and I'm looking forward to it. The future again looks good.

*

 

Skicirka z rjavim papirjem


Pred leti sva šla z M-jem v Kranj v trgovino s slikarskim in hobi materialom, ki jo tu in tam obiščeva. Takrat sem med policami s papirjem in skicirkami našla Kraft Hahnemühle skicirko v A5 formatu. Navdušile so me rjave platnice in rjav papir, podoben navadnemu pak papirju. Videti je bila kot navadna skicirka najpreprostejše vrste. Predstavljala sem si, da bi bilo fino uporabiti jo za risbe z belim pastelnim svinčnikom. Čeprav sem jo kupila, je bel svinčnik nikoli ni videl. Kasneje sem ugotovila, da je papir premalo hrapav, tako da je čisto vseeno. Pravzaprav mi ni več jasno kaj me je takrat tako navdušilo nad rjavim papirjem, saj je precej nepraktičen. Ne glede na to, sem se odločila, da jo bom uporabila, če ne drugega pa iz principa. Dnevi se daljšajo, nove ideje počasi prihajajo na plano modtem, ko brezciljno čečkam. Prihodnost je videti obetavna.

 

Haruki Murakami


Medtem ko se vozim z avtobusom, rada berem. Ni pomembno ali dobim sedež ali ne. Tudi stoje znam brati. Tu in tam pokasiram čuden pogled sopotnika, saj je zadnje čase očitno bolj normalno buljiti v pameten telefon. Čudak, ki bere staromodno papirnato knjigo, je kot da bi z Marsa padel. Rada imam knjige v mehki vezavi, ki jih lahko nosim v torbici. Spominjam se oglasa neke založbe, ko sem bila še v osnovni šoli. Glasil se je: Knjiga je orožje, vzemi jo s seboj na avtobus. Oglas je bil seveda zalepljen na zunanjo stran avtobusa. Vsakokrat, ko vidim knjigo v trdi vezavi, se spomnim tega oglasa. In potem pomislim še na orožni list, ki bi ga potrebovala za tako knjigo, ko bi jo vzela s seboj na avtobus. Da se razumemo, knjiga nedvomno je orožje, vendar ne v dobesednem smislu. Oni dan sem kupila celotno trilogijo 1Q84 Harukija Murakamija. Ima 1328 strani in je kljub mehki vezavi zelo debela knjiga. Dvomim, da jo bom lahko stlačila v torbico, branje na avtobusu pa bi bilo gotovo ... khm ... nerodno. Mislim, da bom kljub vsemu poskusila in se poskusa že veselim, he, he. Prihodnost je tudi tu videti obetavna.

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši...
Preberite več

Istarski cukarini

Slika
Že nekaj let se ne ukvarjam z novoletnimi darili. Začelo se je z razmišljanjem o tem kaj kupiš človeku, ki ima vse, preko moje averzije do nakupovalnih središč v prazničnem času in se končalo s posvojitvijo svakinjine ideje o peki piškotov, ki se lahko lično zapakirajo v vrečke ali škatlice. Vsako leto napečem nekaj vrst piškotov, ki jih potem med seboj zmešam. Nekaj jih je stalnih, kot na primer frizijski keksi, mandljeve ploščice in istarski cukarini. Recept zanje sem našla pred leti na neki hrvaški spletni strani, gre pa takole: »Tim jednostavnim starinskim keksima umočenim u lozovaču i kristalni šećer nekome zasladite susret.« Všeč mi je tole: nekome zasladite susret … Sestavine: 500 g ostre moke 150 g sladkorja 150 g masla 1/2 vrečke pecilnega praška 2 jajci 1 vaniljev sladkor malo soli žganje in kristalni sladkor Sestavine zmešamo in jih dobro pregnetemo. Testo pustimo za kratek čas počivat (ne dajem ga v hladilnik, samo pri miru ga pustim). Oblikujemo piškote (če imam f...
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot ...
Preberite več