Brown Paper Sketcbook & Haruki Murakami


Brown Paper Sketchbook


I remember standing in an art supply shop admiring sketchbooks and loose drawing paper. I took an A5 wire bound Kraft Hahnemühle sketchbook, fascinated by its brown cover and brown paper. It looked like a basic, no nonsense notebook. I thought it would be nice to use it for chalk of crayon sketching. Brown paper would be perfect for a white crayon. I bought it, but a white crayon never touched those brown pages. It doesn't matter, the paper doesn't have enough tooth anyway. Looking back, I don't know what got into me to make me so fascinated by brown paper. It's not practical. All the same, I decided to use it, to fill it up no matter what. Days are getting longer. I was doodling the other day and new ideas started to immerge. The future looks good.

 

Haruki Murakami


I love reading on a bus. Even when I don't get a seat, it doesn't matter, I can read standing up. Every now and again I get a strange look from a fellow passenger. Apparently it is perfectly normal to stare into your smart phone, but seeing an idiot with an old-fashioned paper book appears otherworldly. I love book in paperback I can carry in my shoulder bag. There is an advertisement I remember seeing on a bus: A book is a weapon, take it with you when you ride a bus. I remember this sentence every time I see a hardback book and an arms licence crosses my mind. A book definitely is a weapon but not in a literal sense. The other day I bought 1Q84 complete trilogy by Haruki Murakami. It's got 1328 pages and a very thick spine. I don't think it'll fit onto my bag, so reading it on a bus might be a bit awkward. I think I'll try anyway and I'm looking forward to it. The future again looks good.

*

 

Skicirka z rjavim papirjem


Pred leti sva šla z M-jem v Kranj v trgovino s slikarskim in hobi materialom, ki jo tu in tam obiščeva. Takrat sem med policami s papirjem in skicirkami našla Kraft Hahnemühle skicirko v A5 formatu. Navdušile so me rjave platnice in rjav papir, podoben navadnemu pak papirju. Videti je bila kot navadna skicirka najpreprostejše vrste. Predstavljala sem si, da bi bilo fino uporabiti jo za risbe z belim pastelnim svinčnikom. Čeprav sem jo kupila, je bel svinčnik nikoli ni videl. Kasneje sem ugotovila, da je papir premalo hrapav, tako da je čisto vseeno. Pravzaprav mi ni več jasno kaj me je takrat tako navdušilo nad rjavim papirjem, saj je precej nepraktičen. Ne glede na to, sem se odločila, da jo bom uporabila, če ne drugega pa iz principa. Dnevi se daljšajo, nove ideje počasi prihajajo na plano modtem, ko brezciljno čečkam. Prihodnost je videti obetavna.

 

Haruki Murakami


Medtem ko se vozim z avtobusom, rada berem. Ni pomembno ali dobim sedež ali ne. Tudi stoje znam brati. Tu in tam pokasiram čuden pogled sopotnika, saj je zadnje čase očitno bolj normalno buljiti v pameten telefon. Čudak, ki bere staromodno papirnato knjigo, je kot da bi z Marsa padel. Rada imam knjige v mehki vezavi, ki jih lahko nosim v torbici. Spominjam se oglasa neke založbe, ko sem bila še v osnovni šoli. Glasil se je: Knjiga je orožje, vzemi jo s seboj na avtobus. Oglas je bil seveda zalepljen na zunanjo stran avtobusa. Vsakokrat, ko vidim knjigo v trdi vezavi, se spomnim tega oglasa. In potem pomislim še na orožni list, ki bi ga potrebovala za tako knjigo, ko bi jo vzela s seboj na avtobus. Da se razumemo, knjiga nedvomno je orožje, vendar ne v dobesednem smislu. Oni dan sem kupila celotno trilogijo 1Q84 Harukija Murakamija. Ima 1328 strani in je kljub mehki vezavi zelo debela knjiga. Dvomim, da jo bom lahko stlačila v torbico, branje na avtobusu pa bi bilo gotovo ... khm ... nerodno. Mislim, da bom kljub vsemu poskusila in se poskusa že veselim, he, he. Prihodnost je tudi tu videti obetavna.

 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Vincent van Gogh, Med žitom in nebom

What’s In A Name 2016