Devojka pod velom tajne, Ljubica Verbič

Moja gimnazijska leta niso bila nič posebnega ... morda pa se samo ne spomnim več. Vsekakor pa sem si ob branju te knjige zaželela, da bi bila. Devojka pod velom tajne je roman o šestih gimnazijcih, sošolcih, ki obiskujejo eksperimentalni razred, s programom pod pokroviteljstvom Združenih narodov. Vsak ima svoje poglavje, ki nosi njegovo ime in vsebuje zgodbo z zornega kota enega od treh fantov in treh deklet, njihov pogled na ista štiri leta. Ko jih sestavimo, dobimo zgodbo, ki bi jo lahko povedal vsevedni pripovedovalec pa jo je, modro, raje prepustil njim. Beremo o šoli, učiteljih, učenju pa tudi o mladostnih ljubeznih, delovnih brigadah, prijateljih z vogala, počitnicah ter resnih stvareh kot je kraja v šoli ali pretep pred njo. Veliko vlogo v knjigi ima tudi glasba, ki so jo ljudje poslušali v šestdesetih.

V vseh zgodbah se pojavlja Svetlana, njihova sošolka, ki pa nima svojega poglavja. Svetlana je skrivnost in to v različnih pogledih. Je zelo lepa, marsikdo je bil ob tem mnenja, da je lepim ljudem v življenju lažje. Pa jim je res? Sošolci Svetlane v resnici niti ne poznajo. Pa ne zato, ker bi jim bilo vseeno, ravno nasprotno. Svetlana je dekle pod tančico skrivnosti ... ali pa je morda samo osamljena, dekle, ki živi težje kot drugi in s seboj nosi skrivnosti in izkušnje, ki jih njeni sošolci ne poznajo ... ali pa je samo dekle, ki ne zna reči ne. Kot je rekla Lea, njena najboljše prijateljica, je Svetlana živela v svojem svetu, obkrožena s skrivnostmi, ki jih nikomur ni zaupala, kot da bi se bala, da bo brez njih ostala popolnoma sama. Po svoje ni del njihove družbe, hkrati pa je zelo pomembna, tako za zgodbo kot za njene pripovedovalce, saj opredeljuje del njihove mladosti, njih samih. Na trenutke sem se spraševala ali nismo vsi mi po svoje Svetlana, hkrati pa ali nismo nekoč poznali neko Svetlano. 

Knjigo lahko vsak bralec bere drugače in jo je zelo težko popredalčkati v ta ali oni žanr. M jo je brala kot kriminalko, R-ju pa se je zdela v primerjavi z avtoričinima prejšnjima knjigama, zelo drugačna in nepričakovana. Pri prvem branju se zdi, da stvari ne padejo na svoje mesto. To me ni motilo, ravno nasprotno, večkrat sem že javno priznala, da obožujem nejasnosti, ki mi omogočajo, da zgodbi dodam svoj pogled, jo vidim drugače. Če sem v prvem branju uživala v zgodbah gimnazijcev, v njihovih pogledih, mi je drugo branje dalo uživanje v prepletanju detajlov, v neoprijemljivem, nostalgijo za časi, ki jih nisem doživela in otožnost ob zavedanju, da preteklosti ni mogoče vrniti. Vse informacije so vseskozi tam, čeprav morda tega ne opazimo, dokler se ne prelevimo v pozornega bralca, nekoga, ki bere drugače, bolj poglobljeno in ki šele v drugem branju vidi kako se dogodki in na videz male stvari sestavljajo v večjo celoto. Gde je Svetlana? Plava svetlost Sirijusa. Teh dveh stavkov v knjigi ni. Hkrati pa sta prepisana s strani te iste knjige, za katero trdim, da ju ne vsebuje. Takšno je bilo zame tudi branje: vse je tam, čeprav se na prvi pogled zdi, da ni. In v tem je največji čar, v drugem pogledu, ki je popolnoma drugačen od prvega. Tudi v življenju je tako, drugi pogled nam da več, le da si zanj ne vzamemo vedno časa. Pa zgornja dva stavka? Izzivam bodoče bralce, da ju poiščejo.

Kar me je najbolj zadelo, je bil zaključek. Avtorica bi sicer lahko zaključila roman s spomini po dvajseti obletnici mature, vendar ga ni. Ravno to pa je dalo zgodbi neko drugo, globljo dimenzijo. Ni happy enda, ki bi ga marsikdo morda pričakoval. Zgodba se zaključi s stavkoma: "Sve je postalo zloslutno crno, kao da se nad zemljom prikradala neka velika, teška nesreća. Ništa se više nije videlo." Ni pesimistično, je resnično in neizbežno.