Atelje Terra


V prejšnji objavi sem zapisala vtis z razstave lanskega simpozija skulpture Terra. Vedela sem, da se vse dogaja v nekdanji opekarni, kjer so prvenstveno izdelovali strešno opeko, vendar nikoli nisem šla pogledat kje je to. Rahlo me je presenetilo kako blizu je, ko mi je silno prijazen mladenič z ne-vem-koliko uhani in oblečen v nenavadno krojene hlače iz nedefiniranega, najbrž  indijskega materiala, razložil kako se do tja pride. Danes sva torej šla z M-jem pogledat kje te skulpture nastajajo. Do “Pogona II” IGM Toza Marković sva prišla mimo stadiona in pokopališča ter vzdolž ulice nanizanih nizkih hiš, hlevov, sadnega drevja in tu in tam kake stare mame, ki sede pred hišo opazuje dogajanje na cesti. V tem delu mesta še nikoli nisem bila. Skoraj bi zgrešila peti odcep na levo, kot naju je usmerila prijazna teta v trafiki, kjer sva kupila plastenko vode, vendar se s ceste lepo vidijo skulpture onkraj starih rešetkastih vrat, tako da vhoda skoraj ne moreš zgrešiti. 

V glavni stavbi, v ateljeju, sva pri delu opazovala udeležence letošnje kolonije. Počutila sem se kot otrok v tovarni čokolade, ki za vsako stvar opozarja: glej to, glej to ... Umetniki imajo na voljo ni da ni materiala in orodja. Edino, na kar moja pravljičarska domišljija ni bila pripravljena, so bile sodobne peči za glino. Ne vem zakaj, vendar sem napol pričakovala tiste, ki so jih uporabljali za peko strešnikov, ko je tovarna še delovala. 
 












Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ne daj se, dušo

Slika
Oni dan je T. na virtualnem polju druženja objavila pesem, zaradi katere so se mi resno orosile oči. Taka preprosta fotka je to bila, videl se je del roke, ki drži knjigo odprto, medtem, ko druga roka fotografira. Pesem sem začutila kot napetost v trebuhu in pekočino za očmi. Pri poplavi poezije se mi to zelo redko dogaja. Zlezla sem čisto k ekranu, da sodelavec, ki je sicer zavzeto študiral druge stvari na svojem ekranu ne bi opazil, da sem nenadoma dobila dvakrat večje oči, ki so opazno bolj bleščeče, trepalnice pa so nekam hitro frfotale. Upam, da nisem kje povzročila cunamija, butterfly effect pa to. Objavljam jo v izvirniku … zadane še bolj. Prolaznik i topola Proširuju ulicu Preopterećenu saobraćajem Seku topole Buldožeri uzimaju zalet I jednim jedinim udarcem Obaraju drveće Jedna se topola samo zatresla Odolela je gvožđu Buldožer se od nje odmiče Bučno unatraške Priprema se za poslednji juriš Među okupljenim prolaznicima Stoji i jedan postariji čovek Skida šeši...
Preberite več

Istarski cukarini

Slika
Že nekaj let se ne ukvarjam z novoletnimi darili. Začelo se je z razmišljanjem o tem kaj kupiš človeku, ki ima vse, preko moje averzije do nakupovalnih središč v prazničnem času in se končalo s posvojitvijo svakinjine ideje o peki piškotov, ki se lahko lično zapakirajo v vrečke ali škatlice. Vsako leto napečem nekaj vrst piškotov, ki jih potem med seboj zmešam. Nekaj jih je stalnih, kot na primer frizijski keksi, mandljeve ploščice in istarski cukarini. Recept zanje sem našla pred leti na neki hrvaški spletni strani, gre pa takole: »Tim jednostavnim starinskim keksima umočenim u lozovaču i kristalni šećer nekome zasladite susret.« Všeč mi je tole: nekome zasladite susret … Sestavine: 500 g ostre moke 150 g sladkorja 150 g masla 1/2 vrečke pecilnega praška 2 jajci 1 vaniljev sladkor malo soli žganje in kristalni sladkor Sestavine zmešamo in jih dobro pregnetemo. Testo pustimo za kratek čas počivat (ne dajem ga v hladilnik, samo pri miru ga pustim). Oblikujemo piškote (če imam f...
Preberite več

Gotske refleksije

Slika
Še ena tečajniška, potem pa neham, res … potem do nadaljnjega nimam tečajev. Dokler ne dobim urnika za fax, se ne menim o ničemer. Človek si mora postaviti prioritete, ne? In to nima nobene zveze s tetami, da ne bo pomote. Zadnje veliko vprašanje v stilu Hamleta in podobnih je bilo: Ali imeti zadovoljne tečajnike ali ne. Pravzaprav je šlo za gotico. Ne vem zakaj ob tej besedi vedno pomislim na skrajno nevarne bojevnike iz stripa o Asterixu, ki govorijo v gotici. Brez heca, njihovi dialogi so bili v oblačkih dejansko izpisani v gotici. To je bila ena od mojih prvih kaligrafskih zaljubljenosti, poleg naslova Financial Timesa in še enega časopisa, ki se ga ne spomnim več pa nič ne de. »Mi bi še eno pisavo,« so rekli predzadnjič, presenetljivo složno. »Eno tako, ki ne zavzame preveč prostora.« Kaj naj rečem na to? Nimam težav s tem, da se več naučijo, D, moja organizatorka pa tudi ne, imava radi zadovoljne tečajnike. OK, gotica bi šla. Ni tako hudo kot je videti. 5 konic peresa, kot ...
Preberite več