Atelje Terra


V prejšnji objavi sem zapisala vtis z razstave lanskega simpozija skulpture Terra. Vedela sem, da se vse dogaja v nekdanji opekarni, kjer so prvenstveno izdelovali strešno opeko, vendar nikoli nisem šla pogledat kje je to. Rahlo me je presenetilo kako blizu je, ko mi je silno prijazen mladenič z ne-vem-koliko uhani in oblečen v nenavadno krojene hlače iz nedefiniranega, najbrž  indijskega materiala, razložil kako se do tja pride. Danes sva torej šla z M-jem pogledat kje te skulpture nastajajo. Do “Pogona II” IGM Toza Marković sva prišla mimo stadiona in pokopališča ter vzdolž ulice nanizanih nizkih hiš, hlevov, sadnega drevja in tu in tam kake stare mame, ki sede pred hišo opazuje dogajanje na cesti. V tem delu mesta še nikoli nisem bila. Skoraj bi zgrešila peti odcep na levo, kot naju je usmerila prijazna teta v trafiki, kjer sva kupila plastenko vode, vendar se s ceste lepo vidijo skulpture onkraj starih rešetkastih vrat, tako da vhoda skoraj ne moreš zgrešiti. 

V glavni stavbi, v ateljeju, sva pri delu opazovala udeležence letošnje kolonije. Počutila sem se kot otrok v tovarni čokolade, ki za vsako stvar opozarja: glej to, glej to ... Umetniki imajo na voljo ni da ni materiala in orodja. Edino, na kar moja pravljičarska domišljija ni bila pripravljena, so bile sodobne peči za glino. Ne vem zakaj, vendar sem napol pričakovala tiste, ki so jih uporabljali za peko strešnikov, ko je tovarna še delovala. 
 












Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Unciala, okvirji in omejitve

Gotske refleksije

La Biennale di Venezia - Viva Arte Viva