Petkov feljton, 1. del: V tvojem pogledu, Uvod



»Time, a handy fiction to explain why everything doesn't happen all at once. Or maybe we're the fiction, moving minute by minute...through the Twilight Zone.«

V diplomski nalogi z naslovom Napiši mi sliko sem se spraševala o združevanju pisave s podobo in o mestu kaligrafije v likovni umetnosti. Že takrat sem si zastavila dve vprašanji, ki pa sem ju namenoma pustila obviseti v zraku: vprašanje odprtosti umetniškega dela in vprašanje prostora praznine. Oboje je povezano s pogledom gledalca.

Z odprtim umetniškim delom umetnik povabi gledalca, da vanj vnese svoje osebne lastnosti, kulturo, okus, nagibe in predsodke, da vstopi vanj. Umetniško delo je tako spremenjeno z osebno perspektivo gledalca in  temelji na sodelovanju gledalca. Odprta umetniška dela dajejo gledalcu možnost, da sam interpretira in razume delo. Vsako umetniško delo, čeprav je ustvarjeno na podlagi upoštevanja jasnih pravil, je vedno odprto za neskončno mnogo možnih dojemanj, zaradi katerih je delo vedno v gibanju in vedno v procesu nastajanja. 

Prostor praznine sem prvič srečala ob branju literature za seminarsko nalogo o kiparstvu. Takrat sem spoznala delo Anisha Kapoorja in njegovo dojemanje praznine kot vrzeli, ki nastane, tik preden začnemo z ustvarjanjem, ko je še vse mogoče. Ne gre za odsotnost, ampak za mnoštvo možnosti, ki so nam na voljo. Ob tem sem se spomnila epizode v seriji V območju somraka, z naslovom A Matter of Minutes, ko se zakonca po pomoti zbudita ob napačnem času, dve uri kasneje, kot bi se morala. Ugotovita, da sta se ujela v časovno zanko, vzdrževalci časa pa jima pokažejo, da čas lahko funkcionira tudi drugače. Vsaka minuta je svet zase, ki ga je treba zgraditi, vzdrževati in podreti, potem ko ga svet ne potrebuje več. O vmesnem prostoru med minutami zgodba sicer ne govori, vendar si ga zlahka predstavljam kot praznino, kot vrzel tik po tem, ko se prejšnja minuta konča, in tik preden se naslednja začne, območje, ko je vse mogoče. Velja pa tudi za druge stvari: za prehod med barvama, tik preden se zmešata, za prehod med dnevom in nočjo, prehod med dvema ciklusoma ob sončevem obratu, ko po predkrščanskih verovanjih nastane vrzel kot vstop v vzporedne svetove, kjer je vse mogoče.

Na eni od prejšnjih razstav se mi je prvič zgodilo, da so me ljudje spraševali po pomenu, sporočilu, kaj sem s slikami želela povedati. Nikoli nisem rada pisala navodil za uporabo mojih slik, tudi izjave umetnice so bile vedno odprte, vedno sem ohranila nekaj nejasnosti, z željo, da bi ljudje v slikah našli svoje odgovore. Takrat je eden od obiskovalcev v pogovoru zaključil, da ima v dvomu prav avtor, saj je on tisti, ki je delo ustvaril. Takrat sem ga pustila v prepričanju, da ima prav, vendar se mi je kasneje zgodilo nekaj drugega, kar mi je dalo misliti, da bi se morda morala z njim spustiti v debato, da stvari le niso tako enoznačne. Po nekaj mesecih sem se pripravljala na neko skupinsko razstavo. Slikala sem z določeno idejo v mislih, sliko zaključila in jo razstavila. Po mesecu dni, ko je bilo treba razstavljene slike odnesti, sem jo videla kot nekaj drugega, kar s prvotno idejo ni imelo dosti skupnega. 

Pred časom sem brala intervju z japonskim pisateljem Harukijem Murakamijem, ki je govoril o svojem romanu Kafka na obali. Razlagal je, da v svoja dela velikokrat vključuje različne uganke, za katere pravi, da v njih vsak bralec najde svoj odgovor. Navsezadnje je tudi bralec del uganke. Menim, da je lahko tudi pri vizualni umetnosti tako. Tudi gledalec je del umetniškega dela. Še posebej zato, ker je pomen pomemben za vsako delo, ravno gledalec pa je tisti, ki bo delu dal pomen. Ta pa je od gledalca do gledalca različen.

Z vprašanjem vloge gledalca se je ukvarjalo veliko avtorjev v različnih obdobjih dvajsetega stoletja. Ni namen naloge, da bi predstavila razmišljanja vseh, niti to ni mogoče. V poglavju, ki govori o pogledu gledalca na umetniška dela, sem uvodoma povzela dogajanje na Dunaju na prelomu stoletja, kot ga je v knjigi The Age of Insight predstavil Eric Kandel. Umetnike je zanimal razvoj znanosti na področju medicine, psihologije in nezavednega, iz česar so črpali navdih. Od takrat so različni avtorji napisali veliko število del, ki obravnavajo vlogo gledalca pri interpretaciji in razumevanju umetniških del. Nekateri avtorji menijo, da je treba upoštevati to, kar je želel povedati umetnik, ki je delo ustvaril, drugi pa stojijo na stališču, da je interpretacij najmanj toliko, kolikor je gledalcev. V nalogi bom obravnavala stališče, da pri interpretaciji umetniških del ni bistveno, da pridemo do tiste, ki bi bila edina sprejemljiva. Druge interpretacije so vsekakor zaželene, saj bi samo z eno zamudili morebitne drugačne vpoglede v isto delo, različnost interpretacij različnih gledalcev iz različnih zornih kotov.

V osrednjem delu naloge bom predstavila idejo Terryja Barretta, ameriškega profesorja in likovnega kritika, ki obravnava interpretacijo umetniških del in umetnostno kritiko ter razumevanje sodobne umetnosti. Njegov pristop temelji na opisu, interpretaciji in presoji, ki niso samozadostni procesi, ampak so soodvisni in se med seboj prepletajo. Opis po navadi začne s tem, kar vidi in kar o umetniškem delu ve. Pomembnost daje vsebini (aboutness), meni, da je vsako umetniško delo o nečem, kar je temelj za interpretacijo. Pomen določimo z obravnavanjem štirih dejavnikov: motiva, medija, forme in konteksta. Paziti moramo, da se pri tem na čuti pretirano kritika ali gledalca, tistega, ki umetniško delo obravnava. Kljub temu pa ne smemo zanemariti intuicije in čustev, saj so hrana mislim, misli pa so hrana čustvom.

Na Barrettov način bom poiskala informacije o svojem delu, poliptihu z naslovom V tvojem pogledu, ki je bil javno predstavljen na razstavi v Velenju januarja 2016. Na zadnjem pogovoru z mentorjem sva se oba strinjala, da je obravnavanje pogleda na lastna umetniška dela svojevrsten izziv. Ravno zato se bom oddaljila od izjave umetnice, ki je bila vključena v zloženko, ki je spremljala razstavo. Lastna dela bom na podlagi opisa motiva, medija, forme in konteksta, obdelanih v četrtem poglavju, v petem poglavju skušala interpretirati. Najtrši oreh je presoja, ko je treba delom dati svoje mesto v umetniškem svetu in jih ovrednotiti. Terry Barrett meni, da je že sam opis lahko interpretacija, ta pa je že lahko presoja. Kot sem že poudarila, se vsi trije procesi med seboj prepletajo in dopolnjujejo. Direktne presoje iz razlogov osebne vpletenosti ne bom napisala. Naj se preplete z opisom in interpretacijo.


Praktični del magistrske naloge predstavlja poliptih V tvojem pogledu. Sestavljen je iz osmih slik v kvadratnem formatu s stranico 80 cm. Na podlagi iz številnih lazurnih nanosov modre in zelene barve so izpisane besede, ki nič ne pomenijo, po postavitvi samo spominjajo na besede, besedilo. Vsako platno ima svojega in ne govori o ničemer. Čez vsa platna se vije preplet črk, ki je sicer izpisan v irski unciali, vendar to več ni pomembno. Črke so razbite na posamezne poteze, ki se med seboj prepletajo in kopičijo. Marsikdo v njih več ne prepozna črk, ki preplet sestavljajo. Kaj se zgodi, ko besedi vzamem pomen, ko črko oropam potenciala sodelovanja v pomenu? Ali jo pustim lebdeti med pomenom in njegovo popolno odsotnostjo? V vrzeli?

Nekoč sem črpala navdih iz književnosti. Ponavadi me je nagovorila pesem ali stavek v zgodbi, nekoč celo nekaj besed na reklamnem plakatu za film. S časom sem se od vezanosti na besedila oddaljila, kljub temu pa se moje slikanje tesno prepleta z branjem, vendar na drugačen način. Podobno kot v zgoraj omenjeni zgodbi iz območja somraka, ki odpira možnosti o razmišljanju o vrzeli med eno in drugo minuto, tako je tudi potovanje na ladji iz Mačje mize Michaela Ondaatjeja vrzel med koncem nečesa in začetkom nečesa drugega. Potovanje je vedno vzporedni svet, ni niti tukaj, niti tam, temveč nekje vmes, kjer pa se lahko zgodi marsikaj.

V nalogi se namenoma, kolikor se le da, izogibam terminom, kot sta na primer čas in prostor, ki sta predmet znanstvenih razprav ogromnega števila ljudi. Namesto tega si dovolim neke vrste umetniško svobodo. Včasih se mi zdi, da ju dojemam po svoje, na skoraj pravljičarski način. Ravno tako praznino, kjer ne iščem odsotnosti, kot bi to sama beseda narekovala, ampak polnost, v smislu neskončne potencialnosti. Zato sem si za obravnavo te »praznine« izbrala besedo vrzel. Sprva nisem bila povsem prepričana, da je pravilno izbrana, sčasoma pa sem ugotovila, da je za moje razumevanje primerna. Vrzel, razpoka, špranja med tistim, kar se je ravnokar nehalo, in tistim, kar se še ni začelo. 

Izbira motiva, teme in ne nazadnje same naloge je zelo osebne narave. Tako kot moj miselni proces, je tudi moje slikanje večinoma intuitivno. Zame je slikarstvo orodje za obravnavanje tematik, ki se jih velikokrat niti ne zavedam kot eksplicitnih vprašanj, saj gre po svoje za upodabljanje neupodobljivega, po drugi strani pa pisanje o mojih delih pomeni opisovanje neopisljivega. Redko kdaj, pravzaprav skoraj nikoli, se ne lotim dela z do konca izdelano idejo in dodelanim postopkom. Ko so vprašanja odgovorjena, ne ostane več nič, s čimer bi se želela ukvarjati. Takrat se premaknem k naslednjim izpraševanjem.


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Unciala, okvirji in omejitve

Imaginarium

Gotske refleksije