Akvareli, Tisa in Grossman

Vsako leto se zgodi isto. Vedno znova ugotavljam, da je dopust nekaj, kar hkrati je in ni. Na dopustu se odklopim od resničnega sveta. Ko sem drugje, Ljubljane in vsega kar sodi v normalen vsakdan ni. To niti ni tako tragično, če ne bi tudi v nasprotni smeri delovalo nekaj podobnega. Ko se vrnem z dopusta, se mi zdi, da sem si ga izmislila in se v resnici ni zgodil. 

Tisa pri Novem Bečeju.

Letošnja Tiska akademija akvarela je bila fenomenalna. Atelje s stekleno fronto, ki gleda na Tiso, me je spomnil knjige Lajosa Zilahyja, ki sem jo brala pred davnimi leti in bi jo morda prebrala še enkrat. Da vidim, če je še ista (saj vem, da ni). S kolonije sem se vrnila s polno glavo novih idej, ki jih obračam in prestavljam iz votlega v prazno. S S-jem sva imela zanimivo debato o papirju. Pred časom mi je dal blok Hahnemühle papirja za akvarel, ki ga ne mara. Nisem ga še preizkusila, vendar živim v prepričanju, da mora človek obvladati različne papirje, da ga sprememba v kakovosti ne bi preveč presenetila. Nekaj podobnega se je zgodilo s Fabrianovim papirjem. Sprememba v kakovosti mislim. Že na koloniji so se pogovarjali o tem, da ni več isti, da ne sprejema vode tako dobro kot jo je prej. Kasneje sem na netu prebrala, da niso edini s tovrstnimi izkušnjami. Tudi drugi akvarelisti so opazili spremembo. Meni je že itak bolj všeč Moulin du Roy. Naslednje leto se mi menda obeta neka druga kolonija. Do potrditve bom še počakala.

Poleg tega, da je S pravzaprav "kriv", da me je potegnil akvarel, mu pripisujem odgovornost tudi za Grossmana. Že nekajkrat mi je je priporočil v branje. Priporočilo je ostalo zapisano v zvezku (in to dvakrat!). Potem sem se zavestno odločila, da s seboj na dopust vzamem Grossmanovo Glej geslo: ljubezen, ki sem jo brala ves čas bivanja v Vojvodini in še čez. Sprva sem imela polno glavo drugih stvari in nisem prav hitro napredovala, potem pa je branje steklo ... do konca. V Luciji sem bila prepuščena na milost in nemilost bralni abstinenčni krizi, ker na plažo se pa res ne spodobi iti brez knjige pa čeprav sem tam samo dve uri na dan. Iz čistega obupa sem bila tako primorana obiskati lokalno knjigarno. In kaj je bilo tam? Grossman, jasno. Še ga bom brala, definitivno.