Benetke, vreme, paus in jesen

V zadnjih nekaj letih, no od 2013 dalje, sem v Benetke na Bienale potovala z Arhousom. Tole zdaj zveni kot potovalna agencija, ampak ni ... pa saj to že veste. Enkrat med tednom sem navila budilko za malo pred četrto sredi noči, ob petih pa smo odrinili megli naproti. Na ta način sem si ogledala tri Bienala in dvakrat doživela slabo vreme, kar samo po sebi ni katastrofa, prijetno pa tudi ni. Zato letos z M-jem oprezava za vsaj pogojno lepim dnem (beri brez dežja). Do sedaj nisva bila posebno uspešna, ko pa je lep dan le prišel, se je zataknilo drugje, večinoma na službeni fronti v obliki obilice dela in / ali po nepotrebnem paničnih šefov. No, Bienale bo do konca novembra. Enkrat že pride najinih pet minut. (Spodnja fotka ni moja, ker je nimam. Čeprav v Benetke vsakokrat pridem po vodi, se niti enkrat nisem spomnila, da bi fotografirala panoramo. Po navadi sem prezaposlena z gledanjem, kar je nekaj popolnoma drugega. Morda se bom letos popravila, če se bom sploh spomnila, seveda.)

vir

Že večkrat sem na tem mestu zapisala, da sem se s Tiske akademije akvarelov vrnila s polno glavo idej. Ena vključuje uporabo pausa, kar je v resnici najbolj logična stvar za prenašanje motiva, vendar ne vem zakaj se je nisem spomnila. Tisto, kar je najbolj očitno, verjetno dobi sindrom nevidnega. Velikokrat sem razmišljala, da bi v akvarelu poskusila s prepleti črk, kot sem to počela z akrilnimi barvami na platnu, pa rezultat nikoli ni bil zadovoljiv. Druga tehnika, drug pristop, seveda. Pisanje v tem primeru ne pride v poštev. Lahko pa črke napišem s širokim čopičem in jih potem s pomočjo pausa prenesem na akvarelni papir, kjer motiv obravnavam kot kateri koli drugi. Včeraj sem se zaradi nečesa drugega znašla v hali A v BTC-ju in zavila v DZS. Prijazno prodajalko sem pobarala ali imajo paus, saj to menda sploh ni papir (strogo gledano) in sem kar nekaj časa porabila, da sem se odvadila govoriti o paus-papirju. Ženska je dvignila svetlolaso glavo izpod pulta, me začudeno pogledala in vprašala: "A paus papir mislite." Pa saj je vseeno, malo prehitro kapituliram, saj vem. Odšla sem z desetimi polami A3 paus karkoližeja, zavitega v ovojni papir s sovami. Kdaj so zamenjali motiv, se niti ne spomnim, pa ni važno. Sove so OK. Motiv je prenesen na papir, prekrit z maskirno tekočino, pri tem sem uničila dva pocenska čopiča (bo treba zamenjat maskirno tekočino), in čaka do naslednjega dne, kar je danes. M gre danes na piknik k P-ju. Bom videla kaj bo nastalo. Igram se z idejo, da kljub temu, da sem hotela uporabiti enake barve kot na magistrskem poliptihu, modro in zeleno, tega ne bi naredila. Jesen je prišla in v modi so buče, kutine, suho listje, kostanj in podobne jesenske reči. 

Ugotavljam, da ljudje jeseni radi berejo knjige z jesensko tematiko. Zunaj turobno, v knjigi turobno. Do sedaj sem se tega izogibala, čeprav je to veljalo bolj za zimsko - polarne teme. Če se zunaj pod ničlo, ni treba, da je znotraj tudi. Letos ugotavljam, da njihov pristop niti ni tako napačen. Če je zunaj turobno verjetno lažje začutiš atmosfero turobno jesenske pripovedi, ne? Trenutno je na knjigi, ki jo berem samo naslovnica turobno jesenska, čeprav z jesenjo nima nobene zveze, samo rjava je. Motiv na naslovnici so stare knjige, pošlihtane na polici. Oni dan sva se z M-jem pogovarjala o branju slovenske literature in sem (z grozo v srcu) ugotovila, da se ne spomnim kdaj sem zadnjič prebrala knjigo slovenskega avtorja (prevodi ne štejejo). Iz čistega (v resnici ne vem katerega čustva) sem se odpravila v najnevarnejšo trgovino v centru in si privoščila Dvojni presledek Mihe Pintariča, potem ko sem tistega dne zjutraj na Valu 202 poslušala, da je prejel Rožančevo nagrado za najboljšo zbirko esejev. Prebiram ga na avtobusu in mi je všeč. 

Spet kuham čaj in zvečer prižigam sveče. Jesen je tu. V resnici se nimam kaj pritoževati, jesen ima karakter, pa če mi je všeč ali ne. Pred časom sem poslušala, da obljubljajo lep oktober. Če pridejo Indijanci, bom vesela.